IVAN PREGELJ
Pisatelj Ivan Pregelj se je rodil 27. 10. 1883 kot najstarejši otrok vaškega krojača Mohorja Preglja in Marije, rojene Kovačič, na Mostu ob Soči. Rojstna vas je stisnjena v sotočje Soče, ki prihaja od Tolmina in Idrijce. Dolina se strmo dviga iz ozke, kanjonu podobne zareze obeh strug ter daje ravnega komaj za cesto in dve vrsti hiš ob njej. Vsa druga vas pa se je odmaknila v breg, ki se pne v grič s cerkvijo svetega Mavra, kjer se odpira s pokopališča pogled v soško dolino proti Tolminu. Tu v bregu stoji Preglova rojstna hiša. Komaj devetletnemu sta umrla drug za drugim oče in mati. Samo medel spomin ga je spominjal nanju. Njuna obraza je izrinil spomin na deda in babico, ki sta po smrti staršev skrbela za tri sirote. Vso ljubezen, kar je je Ivan poznal, je dobil pri babici. V spomin nanjo se je izoblikovala pri Preglju predstava o materi.
Ivan ni dolgo ostal doma. V njegovo usodo je posegel župnik Jožef Fabjan, ki je določil bistrega dečka za šolo in ga leta 1894 poslal v Gorico, kjer mu je dobil mesto v Alojzijevišču. Fant se je lahko učil, ni pa bil kaj prida prizadeven in je peto ponavljal. Ko je leta 1903 maturiral, je stopil sicer na Fabijanovo zahtevo v semenišče, vendar ga je že po treh mesecih zapustil. Ker mu je Fabijan odrekel vsako podporo, se je znašel na cesti. Za nekaj mesecev se je zaposlil kot pisar pri odvetniku dr. Alojziju Franketu. Ko je prišlo do sprave z župnikom Fabijanom, se je na jesen leta 1904 vpisal na Dunaju na slavistiko in germanistiko. V stopil je v katoliško študentsko društvo Danico in začel sodelovati pri katoliškem študentskem časopisu Zora. Leta 1905/1906 je bil celo Zorin urednik. Leta 1909 je nastopil v Gorici službo kot pomožni gimnazijski učitelj. Naslednje leto je odšel v Pazin. V tem času je opravil tudi strokovni izpit za profesorja slovenskega in nemškega jezika. Z novim šolskim letom se je preseli
l na realko v Idrijo, od koder je pa na jesen leta 1912 prišel na gimnazijo v Kranj, kjer se je ustalil in je učil dvanajst let do leta 1924. Tedaj je bil premeščen v Ljubljano, kjer je ostal do smrti. Tu je poučeval do leta 1938 na klasični gimnaziji, potlej pa je bil do upokojitve 1946. leta zaradi bolezni največ na bolezenskih dopustih, vmes pa je le kratek čas delal v muzeju za narodopisje na 3. in 4. gimnaziji. Po upokojitvi je životaril vse bolj slabeč še štirinajst let, dokler ni 30. 01.1960 ugasnil. Pokopan je na pokopališču v Dravljah.
Kot človek in kot pisatelj se je Pregelj naslanjal na tujo avtoriteto, ki je izven njega in nad njim, mimo drugega tudi zato, da bi skril pod njenim pregrinjalom svojo čustveno mehkobo, ki ga je bilo prav po tolminsko sram, da ni niti svojim otrokom privoščil ne nežne besede ne kretnje.
Tudi politično dogajanje njegovega časa mu je bilo tuje, nepojmljivo. Privzgojena pokorščina avtoriteti mu ni dala, da bi samostojno presojal in se odločil. Navidez se je zavestno odpovedal lastni presoji, odmikal se ji je; kadar pa je čutil, da se vse, kar vidi okrog sebe, ne roga samo njegovemu čutu za resnico in pravico, temveč tudi idealom, ki so mu jih postavili in jih sprejel za vodilo, tedaj se opravičuje pred samim seboj in pred svetom, da mora biti zvest iz hvaležnosti.
Negotovost, togost in razklanost so ustvarjale dvojni obraz človeka Preglja in pisatelja Preglja, ki je svojo razklano dvojnost ponavljal v obrazih svojih junakov.
Pregelj je sprva sicer pisal poezijo, a se je kmalu posvetil pripovednistvu. Napisal je tudi nekaj manj pomembnih dramskih besedil. Med pripovednimi deli so najdragocenejsi zgodovinski romani: Tolminci (1927, snov je tolminski kmecki upor v letih 1713-1714), Plebanus Jeannes (1920, tudi tu gre za Tolminsko, vendar v ospredju ni kolektivno dogajanje, temvec individualna usoda duhovnika iz 15. stoletja), Peter Pavel Glavar (1922, romansirana pripoved o gorenjskem duhovniku iz 18. stoletja), Bogovec Jernej (1923, o zadnjem luterenskem pridigarju) in novela Matkova Tina (1921).
Vecina Pregljevih romanov, povesti in novel zajema snov iz zgodovine, s katero je najlaze izrazil splosnocloveske probleme, pa tudi zgodovinsko usodo Slovencev. Sodobni socialni in politicni problemi ga niso zanimali. S svojimi pripovednimi osebami je Pregelj izpovedoval predvsem spor med telesnostjo in duhovnostjo, pa tudi dvojice, kot greh in nedolznost, red in nemir,... Njegov pisateljski svet je torej v temelju konflikten, zato mu je napet ekspresionisticen slog ustrezal, se posebej v povezavi z barocnim; Pregelj je bil tudi sicer studiozen proucevalec baroka in osebnosti tistega casa. Oboje je pripomoglo, da je postal najizrazitejsi ekspresionisticni pisatelj na Slovenskem, pa tudi osrednji pripovednik po Cankarju.
BOGOVEC JERNEJ
VSEBINA
Zgodba o propadu zadnjega predikanta na Slovenskem. - Ostarelemu protestantskemu predikantu Jerneju Knaflju, ki živi na gradu Brdo, potem ko v Kranju ne sme več pridigati, gre vse narobe. Na porodu skupaj z otrokom umre njegova posiljena hči Gertruda. Vanjo je bil zaljubljen Erazem Wassermann, ki Jerneja spremlja in ga varuje, za Erazmom pa gleda Snedčeva Agata, vendar je Erazem ne mara. Prinesejo mu novico, da mu je v Gradcu umrl sin Luka, še prej pa je sprejel katoliško vero - Jernej se razočaran zapija. Ko gre v gorsko vas Kokro spovedat ranjenega lovca, z neprevidnimi besedami požene v smrt njega in njegovo sestro in priležnico Juto. Na božični večer v jezi nad katoličani podre razpelo otročnic - skrunitev po pomoti plača s smrtjo vaški bebček. Jernej zboli, Erazem in Agata ga stražita in negujeta. Erazma vojaki škofa Tomaža Hrena ubijejo, žalujočo Agato ob njegovem truplu pa raztrgajo sestradani volkovi. Jerneja najdejo preganjalci mrtvega v koči revne vlačuge Mrete, ki jo je pred dnevi spreobrnil v lute
ranstvo.
ROMAN
Roman Bogovec Jernej nam ob prvem branju deluje kot zgodovinski roman. V njem je uporabljena zgodovinska snov, katero tvori zgodba o doživetjih zgodovinskih (Knafelj, Dachs, baron Nikolaj) in izmišljenih osebah (Mreta, Juta). Ta zgodba je postavljena v fiktivni čas in prostor, ki sta določena z realnim zgodovinskim časom in slovenskim in srednjeevropskim prostorom. Na tej ravnini zgodbe je roman mogoče brati tudi kot avtobiografski, na kar nas navajajo tudi opombe. Ampak ob zgodovinskem in avtobiografskem vidiku ne smemo zanemariti še ekspresionistične podobe človeka. To nam kaže, da je roman sestavljen iz več pomenov.
Hermina Jug-Kranjec pravi, da je Pregelj pobudo za večpomensko zasnovo romana verjetno dobil v hermenevtiki, v avguštinski četverni razlagi svetega pisma: "dobesednega pomena, ki osvetljuje zgodovinsko izpričana dejstva, alegoričnega pomena, ki povezuje dogajanje Stare zaveze z Novo zavezo in moralnega pomena, ki zadeva zadnjo, eshataloško resničnost sveta.
ZGRADBA
Roman je sestavljen iz treh delov: prologa, osrednjega dela in epiloga. To tridelnost lahko primerjamo s starejšimi slovenskimi cerkvenimi teksti, katerih besedila so bila prev tako sestavljena iz treh delov: parafraze, eksplikacije in alegorije.Tako ima tridelna zgradba tudi stilizacijsko in simbolno vrednost.
Prolog in epilog tvorita okvir književnega dela. Prolog je vzorec celotne zgradbe romana, epilog pa idejni povzetek.
PROLOG
V prologu je strnjen skoraj dve stoletji dolgi preddogajalni čas, ki ni prikazan zaporedno, ampak so vsi dogodki postavljeni na isto časovno ravnini, kar oblikuje iluzijo ustavljenega časa.
Prvi del prologa je podoba sveta v pričakovanju konca. To ustvari s prikazom nebesnih in zemeljskih znamenj, ki napovedujejo konec sveta ter opisov življenjskih usod posameznih bogovcev in vidcev. Objektivni upovedni čas neopazno prehaja v subjektivni čas izročila svetopisemskih prerokb Stare in Nove zaveze. Skrajno točko doseže tik pred napovedanim koncem. Tu se čas ustavi.
V mitološko oblikovanem ekspresionističnem modelu sveta pa ustavljeni čas preneha biti iluzija in odraža posebni način človekovega doživljanja časa tik pred katastrofo.
Drugi del pa je uvod v zgodbo o Jerneju Knaflju.
OSREDNJI DEL
Osrednji del je podan kot pripovedovalčevo poročanje o nekem dogajanju. Gre za poročani govor, ki ga je mogoče razdeliti na pripovedovalčevo pripovedovanju in komentiranje ter na delež književnih oseb.Dogajanje je omejeno na minimum. Zunanjega dogajanja skoraj ni. Pokaže se le v ključnih dogodkih, kot je srečanje bogovca in cerkovnika v stolpu kranjske cerkve ali Jernejeva pot v Kranj ali prizor, ko učitelj odkrije mrtvega bogovca. Vse ostalo dogajanje pa je zgoščeno v človekovo notranjost
EPILOG
Epilog je prav tako kot prolog sestavljen iz dveh delov, le da je nun vrstni red zamenjan. Prvi del je epilog zgodbe o Jerneju Knaflju, drugi del pa je paraboličen prikaz zunanje in notranje resničnosti.
Epilog nam potrdi, da bogovčeva smrt ni bila ne tragična ne junaška, vendar je bogovec moralni zmagovalec. Prizor, ko zasledovalci končno odkrijejo zasledovanega bogovca, je zgrajen na kontrastu med zunanjo bedo in navidezno pohujšljivostjo bogovčeve smrti, ki je prikazana skozi oči preganjalcev ter med notranjo resnico njegovega umiranja. Bogovec je dosegel to kar je hotel. Dosegel je pomirjanje samim sabo.
Zelo me je presenetilo ugotovitev, ki jo poda H. Jug - Kranjec o tem odlomku. Pravi, da je pri oblikovanju grotesknosti tega dela epiloga bistveno soudeležba jezikovne, t.j. izrazne ravnini besedila. Groteskonost in simboličnost temelji na tem, da se govornika ne razumeta in zato ne sporazumeta.
OSEBE
Če želimo natančneje analizirati osebe, se nam ob tem pokaže še en značilnost Pregljevega dela Bogovec Jernej. To je prisotnost baročnih značilnosti.
V obdobju baroka je za vrhunsko delo veljalo delo, katerega prvine so odsevale druga drugo. Tako so vse književne osebi, ki nastopajo v istem delu, med seboj povezane. Razmere je takšno, da ena od oseb ne označuje samo sebe, ampak tudi neko drugo osebo. Ta druga pa dopolnjuje prvo.
V romanu vse tri moške osebe odsevajo druga drugo. Erazem je idealizirana podoba mladega bogovca. Dachs pa ga dopolnjuje v sedanjosti, v dejanjih, ki jih bogovec ne upa ali ne zna narediti. V nasprotje pisatelj Erazmu postavi brata Adama, Dachsu pa njunega očeta.
Enako je pri ženskah. Ker glavnega ženskega lika ni, je na njegovo mesto postavljena Agneza. Njena osebnost je dopolnjena v štirih živečih ženskah Agati, Juti, Juditi in Mreti.
H. Jug-Kranjec pa je tu naredila še eno povezavo. Pravi, da za vse te osebe najdemo prefiguracijo v osebah Stare in Nove zaveze. Tako Adam predstavlja Kajna, Erazem Abela, Dachs Janeza in Wassermann Judeža. Bogovec je prefiguracija za Kristusa, vse pa odsevajo Adama. Pri ženskih likih pa sta Agata in Judita prefiguraciji Mariji v Novi zavezi, Juta in Mreta pa za Marijo in Magdaleno. Vse štiri pa odsevajo Evo iz stare zaveze.
BOGOVEC JERNEJ
Na začetku osrednjega dela je najprej Jernej označen na splošno.
" … je prispel prileten popotni človek z Brda…" (I. Pregelj, str. 216)
Nato se njegova oznaka stopnjuje do natančne poimenske in poklicne označitve. Pisatelj ga tudi kronološko uvrsti in pove, da je drugi bogovec v Kranju. Pisatelj pove, da je bogovec imel obraz po materi in očetu in dedih, ki so trpeli. Imel je črte žalostnega materinega obraza. Nad zgornjo ustnico je imel redke, umazane svetle brke in skodrano skromno brado na obbradku in čeljusti. Imel je lice s katerega si lahko razbral vse.
Bistvena karakteristika Jerneja je bila, da je ves čas tonil in padal. Sam se je tega zavedal, a ni znal spremeniti. Vedel je, da tone predvsem zaradi vere. Vendar se zaradi tega ni hotel spreobrniti. Svojo rešitev je iskal v vinu, v misli na smrt ali v vseobsežni ljubezni. To se kaže s ponovitvijo refrena.
" Močna kakor smrt je ljubezen, zvesta kakor grob je ljubezen. Ljubezen je ogenj. Vse vode sveta ga ne pogase."
Vsako rešitev, pomirjanje s samim seboj mu zmeraj uniči dvom. Dvom v ljubezen, v Boga.
PRIPOVEDOVALEC
Pripovedovalec je anonimni in vsevedni, ki poroča in komentira. Kot je za ekspresionizem značilno, ima vlogo povezave med zgodbo in moralizatorsko idejo. Z zastranitvami vstavlja v pripoved tragične dogodke iz stare zaveze, poučne zgodbe, s katerimi oblikuje paradigmo človekove nepokorščine Bogu ter smrti, kot božje kazni za upor.
DOGAJALNI ČAS
Zunanje dogajanje je postavljeno v čas slovenskega protestantizma , ko so konec leta 1600 začele delovati protireformacijske komisije, ki jih je na Kranjskem vodil Tomaž Hren.
Čas je omejen na približno tri mesece. Zajema čas od pozne jeseni 1600 do zgodnje pomladi 1601. Ta čas omejujeta dva dogodka. Prvi je, jezuitska predstava igre o Savlu in Davidu posvečena škofu Hrenu, ki je v drugem delu prologa.
"Takrat so igrali gojenci jezuitov ali "novih menihov" v Ljubljani pred Tomažem, devetim ljubljanskim škofom, igro o Savlu in Davidu." (I. Pregelj, str. 214)
Ta del tudi simbolično napove dokončni propad protestantizma.
Drugi dogodek, ki omejuje čas je prihod komisije s škofom Hrena na čelu februarja 1601.
"V snegovih in zimah meseca februarja v letu šestnajst sto prvem je vstal od Ljubljane cesarski sodec Tomaž IX. ljubljanski škof." (I. Pregelj, str.316)
Notranje dogajanje je izsek iz letnega in dnevnega časa ter iz zgodovinskega in bogovčevega časa. V osrednjem delu romana je zgodovinski čas določen s preganjanjem protestantskega gibanja. Začetek osrednjega dela je dokaj natančno določen.
"Poznojesenskega popoldne v letu tisoč šest sto je prispel prileten popotni človek z Brda med pristave mesta Kranja." (I. Pregelj, str.216)
Bogovčev čas je njegov zadnji del življenja in smrt.
Roman se dogaja v pozni jeseni in zgodnji pomladi, vsi dogodki se zgodijo ob večeru, skozi noč in se končajo v zgodnjem jutru. Za označitev tega časa je Pregelj uporabil tudi terminologijo cerkvenega koledarja.
"… nedeljsko adventno jutro …" (I. Pregelj, str. 268)
"Bil je dan pred božičnim praznikom." (I. Pregelj, str. 299)
H. Jug-Kranjec govori tudi o oblikovanju ekspresionistične predstave časa-prostora. Pravi, da so kazalci časa v okviru dnevnih razdobij predvsem naravni pojavi, ki so povezani s prehajanjem enega dnevnega časa v drugega ali pa pojavi z vsebovano pomensko sestavino.
"Vstopil je v grad in odprl v zadnjem svitu gasnočega dne knjigo." (I. Pregelj, str. 228)
"Nad strehami je vzšel mesec." (I. Pregelj, str. 229)
"Slišal je petelina na Beli." (I. Pregelj, str. 335)
"Zadnji krajec je vzšel. Iz medle dalje pod žalostno lučjo je brnel daljni zvon." (I. Pregelj, str.305)
H. Jug-Kranjec je tudi ugotovila, da se prehod iz noči v jutro v romanu dosledno ponavlja kot trenutek smrti. Tako se pojavi ob Gertrudini, Jutini in bogovčevi smrti.
DOGAJALNI PROSTOR
Dogajalni prostor je v romanu natančno določen. Zgodba se večinoma dogaja v Brdu. Nekaj dogodkov se je zgodilo v Kranju oz. na poti med Kranjem in Brdom.
Ekspresionistično predstavo notranjega prostora oblikuje mesto s senco gore, polje s križem in gazjo ter gozd z ribnikom, drevesi vislicami in potjo prekrito s koreninami. To predstavlja t.i. odprti svet. Nasproti temu stoji t.i. zaprti svet, ki je predstavljen z gradom, z njegovimi sobami, hodniki in kapelo.
SNOV
Zunaj literarna zgodovinska snov je problematika propada slovenskega protestantizma. Vanjo je vključil pisatelj še snov Svetega pisma, ki jo je paraboliziral in jo vpletel v zgodbo o Jerneju Knaflju.
IDEJA
Na kratko povedano je ideja Pregljevega romana izpoved o človeku in svetu. Za njo je uporabil dobo protestantizma in življenjsko zgodbo Jerneja Knaflja. Skozi njiju je nato uresničil svojo idejo. Vendar se v delu pojavi tudi ekspresionistična ideja notranje spremembe človeka v novega človeka. Ta se je pri Mreti izvršila zelo preprosto in simbolično. Pisatelj je to prikazal s slačenjem starih in oblačenjem novih oblačil.
Pri bogovcu pa se ta sprememba zgodi šele na koncu, po naporni poti iskanja in dvomov.
"Potem pa je vse videl in vedel in začutil, da še živi." (I. Pregelj, str.335)
Temu spoznanju sledi smrt.
TEMA
V delu prevladuje bivanjska tema. Vendar se ob njej pojavijo še ekspresionistične teme. To so Generacijski konflikt,versko spreobrnjenje in tema sovražnih bratov.
Generacijski konflikt se pokaže med Knafljem in njegovim sinom ter med učiteljem Wassermannom in sinom Erazmom. Med vsemi s ta konflikt pojavi zaradi vere oz. odpadništva od očetove vere.
Versko spreobrnjenje zajame barona Nikolaja, ki se sprobrne zaradi žene, učitelja Wassermanna in Knafljevega sina.
Temo sovražnih bratov uvajata povzetka svetopisemske snovi o Kajnu in Abelu ter Jakobu in Ezavu. V romanu pa se ta sovražnost pokaže med Erazmom in Adamom.
MOTIVI
Večino motivov je Pregelj izbral iz Stare in Nove zaveze Svetega pisma. Tako se pojavijo motivi: motiv katastrofe kot božje kazni (vesoljni potop: pričakovanje konca sveta), motiv krvoskrunstva (Juta in logar) in motiv krizamnika.
V besedilu najdemo motiv človeka kot ježne živali, ki preraste v simbol prispodobe človekove duhovne in telesne nesvobode.
"Ježna žival. Saj je resnica . stokrat sem to doživel, iz duha občutim. A bridko je in vprašujem: kdo je, ki me poja? Pijem in vem,da bom spal. Verujem, ljubim, a ne vem nikoli, ali bom videl opravičenje. Kaj nosim v sebi? Kdo bo povedal! Pogubljenje in opravičenje, golče menihi. Martinus, modri učenik, zakaj ti molčiš? Ali pogubljenje? Ali življenje?!" (I. Pregelj, str.253)
Nato se pojavi motiv smrti, ki se pojavi kot smrt na porodu, kot utopitev, kot le zgolj smrt človeka ali kot smrt vere.
Pojavijo se še motivi hiše, drevesa in križa, ki prav tako prerastejo v simbole. Motiv hiše predstavlja bogovčevo brezdomnost v ekspresionističnem smislu, ki je poudarjena z nasprotujočo si dvojnostjo motiva hiše. 1. hiša pomeni zavetje in varnost. Bogovcu je bivanje v njej prepovedano, zato se vanjo vrača skrivaj. 2. V ekspresionističnem svetu jo zamenja podoba prazne hiše, saj je v ekspresionizmu zunanja brezdomnost človeka samo prispodoba njegove notranje brezdomnosti in odtujenosti v svetu, v katerem je vsak prisiljen živeti. V njem človek stanuje mimo doma.
Motiv drevesa je znani motiv ekspresionizma, ki je nosilec in simbol življenjskega boja. Od tu tudi pridemo do motiva križa, ki se pokaže v svoji tradicionalni vlogi simbola človekovega trpljenja za izvirni grah. Posredno je lahko tudi simbol človekovega duhovnega življenja, ki si ga Tilen prisluži s trpljenjem in smrtjo. S tem je povezana tudi simbolika smrti, ko Tilen telesno umre, kmet Špan pa duhovno. V ekspresionističnem pogledu pa je simbol brezbrižnega Boga, pred katerim se dogaja zlo in Bog to zlo dopušča. Tako je križ na koncu videl bogovec Jernej.
V romanu se pojavi še simbolna podoba upora proti oblastniku in Bogu, kot je prikazana v Jernejevi poslovilni pridigi.
JEZIK
V pripovedi se prepletajo trije jeziki, slovenščina kot glavni jezik in nemščina ter latinščina kot spremljevalna jezika. Raba obeh tujih jezikov kaže njuno prisotnost v slovenskem zgodovinskem prostoru. Njihova glavna vloga je, da nasilno prekinjata zgradbo sporočila v slovenskem jeziku.
LATINSKI DELI
V pripovedovalčevem delu jih najdemo malo. Največkrat so prevedeni ali sproti razloženi. Z njimi skuša pripovedovalec ustvariti predstavo o dobi, ki jo opisuje.
V dialogih je teh delov veliko več. Tukaj so ti deli znamenja obrednega jezika in kažejo na to, da so ga uporabljale zaprte skupine.
NEMŠKI DELI
Vsi nemški deli so prečrkovani v latinico, ampak kjub temu grafično izstopajo. Velikokrat nastopijo na začetku ali na koncu dialoga, ki poteka v slovenskem jeziku.
SLOVENSKI DELI
V slovenskem delu je veliko besed, ki so značilne za slovenski jezik 16. stol. Pisatelj je s tem želel ustvariti večje podoživljanje časa, v katerem se odvija zgodba. H. Jug-Kranjec celo pravi, da je mogoče ugotoviti, da so nekatere arhaizme uporabljali nekateri protestantski pisci (sodec, bogovec, mladec …).
V besedilu je veliko ponavljanja besed ali besednih zvez, ki kažejo na dogajanje v človeku. Iz besedila izstopata refren in primere.Delo se konča z delčkom refrena. Vendar ta refren ni nič drugega kot spet parafraza, parafraza iz Visoke pesmi.
"Ljubezen je močen ogenj. Vse vode ga ne pogase. Niti kri ne. Zvesta je ljubezen kakor grob. In grob je neumrljiv…" (I. Pregelj, str. 337)
"Kakor podsekano drevo je padel na obraz." (I. Pregelj, str. 216)
LITERATURA
Pregljev zbornik. Predavanja z znanstvenega simpozija. Slovenska matica v Ljubljana, 1984.
Katarina Šalamun Biedrzycka: S slovenskimi avtorji. Izbor iz člankov in razprav. Založba obzorja Maribor, 1994.
Interpretacije. Ivan Pregelj. Nova revija, Ljubljana, 1999.
Hermina Jug-Kranjec: Pregljev roman Bogovec Jernej. Slovenska matica v Ljubljani, 1994.
Podpirajte našo spletno stran, da bo živela še naprej in si oglejte z klikom eno
od reklamnih povezav,
ki vas zanima med naslednjo izbiro |
|
|
|
|
