|
|
 |
6.11.2004
Stanko Majcen: Apokalipsa |
objavil: Simona
Število ogledov: 169 |
|
 |
1. UVOD
V seminarski nalogi bom predstavila življenje in delo Stanka Majcna. Podrobneje se bom posvetila analizi njegove drame, ki nosi pomenljiv naslov APOKALIPSA. Ta pojem bom razložila in na njem gradila interpretacijo drame. Razložila bom pojem ekspresionizma, ker le-ta opredeljuje in označuje Apokalipso, ki izvira iz Biblije in pomeni skrivno razodetje evangelista Janeza o sodnem dnevu. Napovedujejo se apokaliptični jezdeci, ki so v drami prav tako omenjeni. Apokalipsa je drama enodejanka.
V uvodu ne želim postavljati hipotez, ker bo samo pisanje prineslo popolnoma drug pogled na dramo.
2. AVTORJEV ŽIVLJENJEPIS
Stanko Majcen je bil rojen v Maribor 29. 10. 1888. Šolal se je v Mariboru, po enoletni vojaški službi pa se je odločil za študij prava na Dunaju. Kot pravnik je najprej delal v Gradcu. Bil je pripovednik, dramatik in pesnik.
Svoje prvo prozno besedilo je objavil v mariborskem časopisu Naš dom ter v Domačem prijatelju Zofke Kveder črtico z naslovom Spomini na pomlad. Njegov psevdonim je bil Aristides, Fran Zore in Ivan Brodar. Svoja besedila je objavljal v Omladini, Straži in Zori, kjer je bil hkrati tudi urednik. Njegova besedila pa najdemo tudi v Ljubljanskem zvonu in v Domu in svetu.
Majcen se je kot ustvarjalec kalil ob slovenski in evropski literaturi.. Ob Stritarju, Cankarju, Župančiču, E. Lasker-Schulerju, Traklu in ob mnogi drugih.
Majcen je bil izredno tankočuten. Imel je posluh za človekovo socialno in moralno stisko, hkrati pa je obsojal zmedo človeštva med vojnama. Po letu 1945 v Sloveniji ni več mogel objavljati literarnih del.
Pisatelja cenijo kot mojstra kratke proze, predvsem kot pisca črtic ter legend. Njegova proza je dosegla vrh s ciklusi legend, ki jih je začel objavljati v Domu in svetu. Nekatere izmed njih so Ženin, Podobe iz Svetega pisma nove zaveze,...
Pri dramah močno izstopa Kasija, skupaj z Apokalipso. Sledile so drame Prekop, Revolucija, Knjigovodja Hostnik, Profesor Gradnik, Zamorka,...
Stanko Majcen je umrl leta 1970 v Mariboru.
3. INTERPRETACIJA DRAMSKEGA DELA
V uvodu se bom lotila pojma ekspresionizma. Fran Zadravec o njem pravi: "Ekspresionistična literatura vseh troje zvrsti je samosvoj jezikovno stilni sestav, v katerem se pesniški subjekt zaradi svojih duhovnih in moralnih načel ostro spopada s seboj in z bljižnikom, doživlja katastrofično bivanjsko grozo in jo premaguje tudi tako, da kliče in oznanja človekovo prenovo in moralno uravnoteženo družbo."
Prvi, ki uporabi termin ekspresinozem, je francoski slikar Ervais. Leta 1901 s tem terminom označi skupino svojih slik. Nato pa ga v Franciji pričnejo uporabljati predvsem kot antitezo impresionizmu. V Nemčiji termin ekspresionizem uporabljajo učenci Van Gogha, Paula Gaugina in Edvarda Muncha. Skupna značilnost ekspresionističnih umetnikov je ta, da se ne poglabljajo in obremenjujejo toliko s svojimi občutki, temveč z občutki človeštva.
In to je Majcen v Apokalipsi zelo dobro prikazal. Vse je podrejeno višjemu cilju. Ne gre toliko za posameznika kot za človeštvo. Zavedati se moramo, da je to čas po vojni, ko si človeštvo liže rane po hudih bitkah. Zadravec pravi: "Umetnost tematizira človekov prastrah, njegovo izpostavljenost vesoljski osamljenosti, podzavesti, smrti, tehnični civilizaciji, vojnemu dimu." Naprej pa: "Krik po brezmejnem počlovečenju je središčni duhovni glas ekspresionizma." In Apokalipsa je krik.
Slovenski umetniki različno pojmujejo ekspresionizem. Nekateri ga pojmujejo kot odmik od materializma in predvsem kot izraz človekovih mističnih teženj. Kosovel ga ima za nujnega. Seveda v smislu protesta zoper Evropejca, ki je ubog, ponižan in razčlovečen.
Pri nas je zametke ekspresionistične literature najti že v nekaterih delih Josipa Murna, Otona Župančiča in Ivana Cankarja. Tisti, ki so najizrazitejši v miselnosti tega obdobja, so Majcen, Vodnik, Pregelj, Jarc in Kosovel.
Ker pa se seminarska naloga ukvarja z dramskim besedilom, moram nekaj več povedati o značilnostih drame, ki je nastajala pod ekspresionističnimi vplivi. Zadravec je mnenja, da se slovenska drama v letih 1920-1945 po slogu, snovi, vrsti in ideji deli na ekspresionistično, realistično meščansko in kmetsko dramo, na zgodovinsko in dramo narodnoosvobodilnega boja, na biografsko in kolektivno dramo, na himnično tragedijo in pasijon, na zabavno in satirično komedijo in na mladinsko igro. Apokalipsa je ekspresionistična drama.
Silvester Škerl je v reviji Maska objavil daljši članek z naslovom Ekspresionizem na odru in je prvi obsežnejši zapis o ekspresionistični dramatiki v slovenskem tisku. Nemški dramatiki različno interpretirajo pojem ekspresionistične drame. Eni pravijo, da se mora človek v drami osvoboditi vseh vezi in odnosov in mora biti zopet sposoben občutiti velika in zelo neposredna čustva in občutja. Igralec ne sme posnemati narave. In naj se ne sramuje, da igra.
Stane Melihar je prav tako objavil članek, ki nosi naslov Tehnika ekspresionistične drame, v reviji Maska. Melihar pravi, da je nova drama psihologijo ukinila in jo nadomestila s psiho. Pravi, da je človek sam dogodek drame. In tako so spet drugi mnenja, da junak te nove, ekspresionistične drame ne potrebuje več motivacije. Razprave o ekspresionistični drami so bile burne in odmevne.
Apokalipsa je bila objavljena leta 1923, v kateri je Stanko Majcen prignal ekspresionizem do najvišje točke. Do točke nič. Presegel nadzvočno hitrost. V drami nastopajo osebe z občimi imeni: pop, nasilni človek, profesor, glasovi, preprosti človek, boljša ženska, bleda ženska, študent, učitelj, vojak, speča ženska, energična ženska, otrok, človek s ceste, plahi človek, sodniki in predsednik. To je bil prvi padec na tla ekspresionizma. Na tla nečesa novega, kajti pred tem sem prebirala predstavnike moderne. Osebe so popolnoma razčlovečene. Ne prikazujejo individualnih značajskih potez, marveč obče človeške. To je Majcen dosegel, kot sem že omenila, tako da je osebam nadel obča imena.
Prizorišče dramskega dela je postavljeno na dvorišče nekega golega poslopja. Ljudje, ki so zaprti čakajo na obsodbo in ta prostor je prostor nesvobode in velikanske ujetosti in stagnacije. Ljudje bijejo hude notranje boje, kajti obtoženi so, da so vzdrževali tajno telefonsko linijo s sovražnikom. In da je absurd še močnejši, je bila telefonska linija odkrita v cerkvi in tako na zaslišanju pristane tudi pop, ki pa ga ne obsodijo, temveč ga zadavi nasilni človek. Majcen je popu nadel bibličen glas, evangelijske prilike in strašansko enoličen glas. Zadravec pravi, da pop "vpije in privzdiguje do kraja dramske zgodbe, kjer ga kot brbljajočo, evangelijski etos obnavljajočo, v resnici pa neetično osebo nasilni človek zadavi." Pop je torej nemoralen človek, ki skrbi za lasten ego. Majcnu je pop "mistični obrednik" kot pravi Zadravec. Za popa pravi Profesor: "Pop je rešil, kar se je rešiti dalo: sebe." Pop je dvopolen lik. Enkrat se ti zazdi, da je pošten in skrbi za moralnost ljudi, spet drugič pa meniš, da je pokva
rjenec in da je pokvarjen tudi njegov Bog. Vendar pa pop govori svetopisemske besede in drama je vzniknila v krščanskem duhu. Taras Kermauner je mnenja, da moramo popove svetopisemske besede razumeti na dveh ravneh. "Na kulturni ravni komunikacijske menjave se nahaja znani pomen: kdor umre ( morda celo: kdor umre kot žrtev, poštenjak, zgledno ), ni zničen, ker smisel njegove smrti zaseje seme. Ljudje, ki opazujejo njegovo smrt, jo posnemajo. V kulturnem spominu, v etičnem nauku, v panteonu herojev itn. je spravljen smisel njegovega dejanja." Na drugi ravni pa zato: "Ker pa se menjava nenehoma spreminja - položaji, vrednosti, ponudbe, povpraševanje se na tržišču menjajo, zdaj so več vredni, zdaj manj, zdaj povsem zunaj obtoka - , se s tem hkrati spreminja tudi vrednost smrti. Človek koz absolutni subjekt-gospodar menjave določa, katera smrt je več vredna."
Dramski liki čakajo na obsodbo. Čakajo, kdo izmed njih bo med štirimi, ki bodo usmrčeni. Medtem pa se ukvarjajo z bogom, ki prikazuje mistiko in s konkretnimi problemi in odnosi, ki prikazujejo realnost. Drama je vsa odeta z apokaliptičnim ozračjem. To naredi že naslov, tembolj pa temu pripomorejo kriki blazne ženske: "Kdo te je postavil za sodnika? Čuvaj naših dni, kdo te plačuje? Spravi se, da te ne dohiti mrak, ne zaloti bolečina jeter in zasnubi večnost z zobmi in gobcem hijene. Tu-u tu-u...šest je že ura, kočija pa še ni naprežena. Sram te bodi, nagega, vpričo nas, ki te gledamo, čakamo. Si zamoril glive ali jih pustiš, da se razplode po vsem telesu? Te gobe so strupene, dragec..." Zadravec pravi temu "simbolni krik iz razklanega sveta."
Blazna ženska svari: " Držite ga, držite ga! Zapali mi skedenj, onečasti deco! Za zob ga primite, psa! - Sladko bitje, srce ti bije na poldvanajst in ti ne čuješ? V knjigah je zapisano in ti si pozabila? Kaj se opijaš, ko sonce sije na vse? Mahni, udari, svet je že tako na dvoje."
Dramo je treba večkrat prebrati, saj je tempo dogajanja neverjetno hiter. Pravzaprav dogajanja sploh ni. So kriki, so obsojanja, nezaupanja. Vsak bi moral prebrati Apokalipso, da bi morda vsaj približno razumel Majcnovo frazo "svet je že tako na dvoje."
Drama je polna grotesknosti, absurdnosti, apokaliptičnosti, ki je tudi biblijski motiv te drame. Že občutje drame je apokaliptično, napeto, srh vzbujajoče. Ljudje so prikazani v razmišljanju o smrti, bolje rečeno o razmišljanju o usmrtitvi. Hkrati pa obče človeški liki razmišljajo o izdajstvu in izdajalcu. Drama je izredno psihološko napeta. To nakazujejo izbrane teme pogovorov dramskih akterjev. Zadravec pravi, da je " Apokalipsa po psihiki in tehniki najvišja stopnja Majcnovega ekspresionizma."
V drami vlada strah, zmeda, Liki se zavedajo, da so na robu obstoja. Pojavi se Hamletovo vprašanje "biti ali ne biti". Vprašanje, ki je odeto z grozo. In ker imajo liki obča imena, gre za grozo človeškega občestva. Ne za grozo posameznika. Zanima me, ali se je Majcen poigraval z mislijo na apokaliptičen konec človeka. Človeški odnosi so razkrojeni, človek kot posameznik je izgubljen. In ta izgubljenost človeka v družbi je lep primer, zakaj je drama še danes aktualna in vredna večkratnega branja. Današnji medsebojni odnosi temeljijo na izkoriščevalstvu in prav tako temeljijo na tem, da posameznik najprej poskrbi zase in krivdo vali na druge ljudje, celo na prijatelja. To je ena izmed mnogih vzporednic drame z današnjim časom. V drami pa ni apokaliptičnega konca. Ali pa je samo delno apokaliptičen, ker nasilni človek simbolno umori krščanstvo takrat, ko zadavi popa in že od začetka drame kriči, da Boga ni.
Taras Kermauner v delu Majcnova dramatika pravi, da se " Apokalipsa konča s tragedijo te vrste, da človeka ne ubijajo le sovražne vojske, ampak se ljudje iz iste etnične in celo uporniške grupe ubijajo sami med sabo. Ne druži jih dovolj močna ideologija oz. vera, da bi lahko premagali obup, strah pred smrtjo; ga preosmislili v zmago nad smrtjo."
Apokalipsa je drama egoizma. Vsak lik gleda na svojo dobrobit in tukaj se spet pojavi absurd, če pomislimo, da imajo liki obča imena in se borijo vsak za svojo dobrobit. Morda za družbeno? Vsak skuša krivdo prevaliti na ramena drugega. Profesor pravi: " Še sodnikom povej, če kaj veš!" Energična ženska pravi: "Povedala bom in še za noge te bom potegnila, ko boš visel. Le visi, dokler ti jezik do kolen ne sega, zato da boš vedel, kdaj si politiziral, špioniral na račun drugih!" Energična ženska spet: "Ali nisi ti nabijal tistih izdajalskih oklicev tri dni pred prihodom vojske?... Linčali bi te bili! Vsaj zmanjkalo bi te ob pravem času in ne trpeli bi drugi zaradi tebe."
Taras Kermauner pravi o Apokalipsi: "Pomen Apokalipse je, da tako nazorno in radikalno pokaže, kaj se zgodi, če odpove solidarnost. Vprašanje pa je, ali je solidarnost med ljudmi - v trpeči grupi - mogoče doseči le po poti superideolgizacije, re-sakralizacije, kar nujno vodi v totalitarizem? Ali ni poti in rešitve v dejavnosti krščanske ljubezni?" Naprej pa tako: "Apokalipsa je zadnja Majcnova drama, ki jo je napisal v prvem ustvarjalnem obdobju. V Apokalipsi je dosegel platformo krščanskoreligioznega in zapustil platformo estetskega."
Apokalipsa je označena ne kot drama o poslednji sodbi, marveč kot drama o sodbi, ki se dogaja danes, v našem času. Je drama za vse čase. Ali kot jo označi Lado Kralj v referatu MAJCNOVA DRAMATIKA, "ZEITGEIST" IN MOŽNOSTI DANAŠNJE PERCEPCIJE v Majcnovem zborniku: "Apokalipsa pa kaže vsaj poskuse ekspresionističnega manirizma ali epigonstva, in sicer že od naslova naprej."
Kaj napisati za zaključek? Drama Apokalipsa je najvišje Majcnovo ekspresionistično delo. Težko jo je brati, predvsem zaradi temačnega in napeta ozračja. Če ste dramo prebrali, so bile nekatere besede oziroma besedne zveze težje razumljive, predvsem zaradi tega, ker je v njej veliko biblijskih motivov in idej. Če se omejim samo na nekatere:
1. Pop---pravoslovni duhovnik:
1.1. Nauke, ki jih pop niza drugega za drugim, je Majcen vzel iz Biblije v stari zavezi. V Apokalipsi so prepleteni odlomki prerokov Izaije in Jeremije.
2. Besedna zveza Hiša Jakobova je prav tako motiv, vzet iz Biblije .
3. Balaab je poganski prerok, ki ga v novi zavezi predstavljajo kot okrutneža.
4. Binkošti pa je petdeseti dan po veliki noči. Takrat je vnebohod Svetega duha.
Če želimo globino drame resnično dojeti, moramo zelo veliko vedeti o krščanstvu, kar pa še ni zagotovilo, da jo bomo popolnoma razumeli. Seznanjeni moramo biti o zgodovinskih okoliščinah Majcnovega časa, pa tudi o okoliščinah časa, ki ga doživljajo liki Apokalipse. Nekje sem zasledila podatek, da je drama postavljena v leto 1917. Kar bo najbrž držalo. Čas vojn
4. ANALIZA DRAMSKEGA DELA
1. SESTAVA
1.1. SNOV
a) Zunajliterarna snov: Menim, da je ni mogoče določiti, oziroma takole bom napisala. Ko je imela Marja Boršnik intervju z Majcnom, ga je vprašala od kod snov, od kod je črpal. Takrat ji je odgovoril, da je želel nekako odgovoriti na stanje v Beogradu in da je tako v dramo vključit tudi popa, ki naj bi bil resničen pop, ki ga je navdihnil do te mere, da ga je postavil nekako za osrednji lik drame.
b) Znotrajliterarna snov:
c) Jezik: Je razumljiv, poln biblijskih izrazov.
1.2. VSEBINA
a) Motivi: Nemoč človeštva, smrt, bojazni, sovražnost, biblijski motivi
b) Tema: Čakanje na smrt in razmišljanje o koncu človeštva, ne samo o koncu obsojenih ljudi. Delno krščanska tema.
c) Ideja: Menim, da delo ne vsebuje neke specifične ideje, ki bi zdržala polemike teoretikov.
2. NOTRANJA FORMA
2.1. NOTRANJA ZGRADBA
a) Dramski in dramatikov subjekt: Dramski subjekt so pravzaprav nastopajoči liki v drami. Za dramatikov subjekt pa so značilne didaskalije, ki ponavadi ne vsebujejo osebne ali neosebne glagolske oblike, ampak so le te izpuščene: "v desnem ozadju". V ekspresionističnih dramah kar nekaj. Še več pa jih je v Apokalipsi. Stavki oseb so kratki, nedokončani, kar je tudi značilnost ekspresionizma. "Pop ( se med vso epizodo drži sredi dvorišča. Sedi na zaboju in govori z monotonim, ekstatičnim glasom. Mlad, zelen v obraz, z redko brado okrog čeljusti. V škornjih, ki so obrozgani do kolen)"
b) Način govora: Pojavlja se glasni govor z monologi popa in z medklici dramskih oseb. Najbolj prevladuje dialog med osebami, čeprav se največkrat sploh zares ne slišijo in vsak zase govori in razmišlja. Na začetku drame je dialog. Le-ta je hiter in steče, nato pa je dialoga vedno manj, čeprav tempo drame narašča, dramski liki pa vsaj delno uporabljajo notranji samogovor.
"GLASOVI Koga ni?
BLEDA ŽENSKA Ni ga...usmiljenja...(Odide pred vojakom)
PROFESOR Le kaj je zakrivila, da so počastili tudi njo?
POP Nobenih njegovih hudobij, ki jih je storil ne bom pomnil. Zavoljo pravice, ki jo je delal, bo živel. Hočem-li smrt hudobnega in ne veliko bolj, da se izpreobrne od svojih hudih del in živi?
PROFESOR Kako dolgo traja procedura?
ŠTUDENT Končano. Na vrsti ste.
VOJAK (se vrne) Epifanij Smotricki!
POP Nobenega njegovih pravičnih del ne bom pomnil. Zavoljo nezvestobe, katere je kriv, zavoljo pregrehe, ki jo je storil, zavoljo te bom umrl.
PROFESOR (otroku) Dovoli, da vzamem robec iz žepa. Plašč obdrži za spomin. (Odide)
PREPROSTI ČLOVEK Ne daj, da padem v smrt, preden sem Te v oči pogledal. Kje si, da se umikaš, ko Te iščem?
POP Reši krivično zvezane, razveži bremena, ki teže. Izpusti potrte in stri vsako butaro. Lomi lačnemu kruh in pelji uboge in ubežne v svojo hišo...
PREPROSTI ČLOVEK To si mi pripravil in nisem vedel za Te do tega trenutka? Kako naj stopim pred Te, ko Te ni?
ŠTUDENT Tudi profesorja ni več. Pripravi se, preprosti človek, smrt ne čaka."
c) Govorna perspektiva: Le-ta je scenska in zunanja.
d) Kontaktna smer: Je obrnjena neposredno k bralcu, čeprav dokaj prikrito. Bralcu se zdi, da se vse to dogaja brez njegove prisotnosti. Kakor da bralec pri tem ni pomemben in drama teče dalje. Se sprašujem, če je še kdo drug tako doživljal tako dramo. Bralec ima občutek, da je vržen v sredo dogajanja. Nihče pa ga ne opazi, ker so tako zaposleni sami med seboj in ker igrajo besedne igre.
e) Dogajalni čas in prostor: Dogajalni čas je vojni čas. Avtor pa dogajalni prostor takole opiše: "Štirikotno vlažno dvorišče sredi velikega golega poslopja. Pred lisastim ometom desne stene voz, naložen s smetmi. Pred vozom prevrnjeni zaboji. Ob levi steni klopi. V vseh treh stenah dvoje vrst oken. Na dvorišču okrog trideset ljudi, ki stoje, sede, poležavajo, hodijo nestrpno sem in tja. Nekateri se še niso zavedeli... Vojaška patrulje so jih polovile, in kjer so bili in kakor so bili, bo jih segnale na ta kraj, kjer čakajo na zasliševanje. V prvem nadstropju zadnje stene dvorana z okni na dvorišče. Tu je začasno nastanjeno vojaško sodišče, nagli. Svetilke v dvorani gore, čeprav je še dan. Vhod sredi zadnje sobe."
2.2. Notranji ritem: Menim, da je neurejen. Dramske osebe se ne poslušajo, govorijo druga mimo druge. Stavki, ki jih uporabljajo so kratki in njihov pomen je velikokrat absurden, morbiden. Urejen je ritem v tej smeri, da se dogajanje odvija neverjetno hitro, strnjeno. Prav gotovo, da zato, ker je to drama enodejanka.
2.3. Dramatski trikotnik: Nisem prepričana, da bi lahko govorila o klasičnem trikotniku. Ni zapleta, vrha, razpleta. Drama je eno samo zapletanje. Morda bi lahko bil razplet obsodba glavnih akterjev, a jaz tega nisem doživljala tako. Ko sem dramo prebrala, sem imela občutek, da se odvija še naprej, ne pred mojimi očmi.
3. ZUNANJA FORMA
3.1. Zunanja zgradba: Ker je enodejanka vsebuje le eno dejanje. Pojavljajo se didaskalije.
3.2. Zunanji stil:
a) Retorične figure:
-Komparacija: "Molči Balaab! Hijena sodnega dne!"
-Metafora: "Jezdeci, jezdeci, jezdeci!"
b) Stavčne figure
-Ponavljanje ali iteracija: "Kdaj...Kdaj..."
-Izpust ali elipsa: "Gola formalnost, kakopa."
-Govorniško ali retorično vprašanje: "Kdo govori? Petnajst let! Eno samo uro za tisoč smrti!"
-Vzklik ali eksklamacija: "Jezdeci, jezdeci, jezdeci!"
-Posmeh ali ironija: Taka je celotna drama. Z grotesknimi vložki.
4. ZAKLJUČEK
Apokalipsa je drama, ki človeka prebudi, iztrga ga iz okov vsakdanjosti in ležernosti. Danes je drugače. Življenje je težko, zelo. Toda, ali smo bili postavljeni v položaj izdajalca, v položaj na smrt čakajočega človeka? Družbeni odnosi so ostali enaki. Bliža se apokaliptičen konec človeštva. Znanstveniki govorijo o veliki črni luknji, ki nas bo pogoltnila, o ozonski luknji, o novih virusih, ki čakajo, da nas dobijo v svoje kremplje. Znanstveniki govorijo o kloniranju, o gojenju zarodkov za nadomestne dele telesa. Ali ne vode to v razčlovečenje, o čemer govori Apokalipsa. Morda pa je imel Stvarnik prav, ko se je odločil na Sodni dan priti iz nebes. Da bi nam dokazal, kako neumno smo zapravili svoja življenja. In če končam s popovimi besedami: "Pride ura in ni več daleč. Ženam pa bo rečeno, da pojdite in objokujte žrtve tega predsodnega dne. Nihče, ki je umrl, ni izgubljen: zasejal bo seme in večnost bo žela. In še govori Izaija prerok: Lomi lačnemu kruh in pelji revne in ubežne v svojo hišo. Kadar vidiš nageg
a, pokrij ga in ne zaničuj svojega mesa. Tedaj bo kakor zarja tvoja luč svetila in kmalu bo prišlo tvoje zdravje. Tvoja pravica pojde pred teboj in Gospodova čast te bo obdala."
Podpirajte našo spletno stran, da bo živela še naprej in si oglejte z klikom eno
od reklamnih povezav,
ki vas zanima med naslednjo izbiro |
|
|
|
|
|
|
|
|
|
 |
|
|
|
|
|
