domovgalerije slikseminarske nalogeučne pripraveostalo
Brezplačne seminarske naloge in učne priprave
Absolventi slovenskega jezika s književnostjo na PefMB, generacija 2000-2005.
Nekateri izmed nas bodo učitelji, bodisi na osnovni ali srednji šoli; drugi se bodo odločili za nadaljnji študij (magisterij, doktorat); tretji pa bodo lektorji ali karkoli drugega.
Iskanje seminarskih nalog po google

 
Knjižni jezik
Književnost
Didaktika
Dialektologija
Folkloristika
Skladnja
 
  www gostovanje sloHOST
gostovanje spletnih strani in izdelava spletnih strani

-----------------------------------------------
LEKTORIRANJE
kvalitetno in cenovno ugodno lektoriranje
 
  Želite prejemati novice po emailu?  
     
   
18.9.2005
Izidor Cankar: S POTI
objavil: Mojca Flis
Število ogledov: 5241
1. O IZIDORJU CANKARJU
Izidor Cankar se je rodil 22. aprila 1886 v Šidu v Slavoniji. Bil je najstarejši sin Andreja Cankarja in Marije (rojene Huber). Njegov oče je bil krojač, in je izhajal iz proletarske družine, mati je bila iz premožne in mogočne sremske rodovine (bolj Nemka kot Hrvatica). Imela je precejšnjo doto, a zaradi moževe negospodarnosti in nepremišljenosti so kmalu pristali na stopnji proletarcev.
Leta 1911 so se preselili v Ljubljano, kjer je za jetiko najprej umrl Izidorjev brat Emil, nato oče in še brat Rudolf. Mati je po dolgi bolezni umrla l. 1922. Ostali so Izidor, Franc in Barbka.
Izidor je po posredovanju bratrancev Ivana in Karla Cankarja prišel v Ljubljano, ko je bil star enajst let. V letih 1897 - 1905 je obiskoval gimnazijo in nato od 1905 do 1909 še bogoslovje. Za ta študij se je odločil zaradi želje sorodnikov, še posebej tete Karoline v Šidu, ki je bila njegova velika dobrotnica. Najprej je stanoval skupaj z bratrancema Ivanom in Karlom, nato je nekaj časa živel Alojzijevišču, nakar ga je v Marijanišče sprejel Andrej Kalan. Zadnji dve leti bogoslovja je živel v semenišču. Jeseni 1909 je po prizadevanju in podporništvu Andreja Kalana (bil je njegov mecen) odšel študirat umetnostna in splošna kulturna vprašanja na katoliško univerzo v Louvainu (Belgija). Obiskal je tudi London in Pariz. Istočasno je v Brusliju obiskoval predavanja iz umetnostne zgodovine. Julija 1910 se je vrnil v Ljubljano, jeseni pa se je vpisal na filozofijo v Gradcu. Leto kasneje je odšel na Dunaj in 1913. leta opravil doktorat iz umetnostne zgodovine. V svoji doktorski disertaciji je razpravljal o slikarju G
iuliju Quagliju. Ko se je vrnil v Ljubljano, je prevzel uredništvo Doma in sveta "in ga z enim samim zamahom spremenil v moderno slovstveno in umetnostno revijo". (France Koblar). Izidor Cankar je "rešil Dom in svet, ga iztrgal iz okostenelosti in ožine in mu s svojimi estetskimi in umetnostnimi nazori dal tiste temelje, na katerih se je pozneje razvijal in ohranil". (Dolenc, 1988)
Dom in svet je vodil do 1919. leta. V letih 1918 - 1919 je bil tudi glavni urednik dnevnika Slovenec. Začel se je ukvarjati tudi s politiko. 1919 je nadaljeval študij umetnostne zgodovine na Dunaju. Po vrnitvi (1920) so ga izbrali za docenta na katedri za zgodovino umetnosti na ljubljanski univerzi, nato je postal najprej izredni (1923) in še redni profesor (1928). Osnoval je Umetnostnozgodovinsko društvo (1920) in Zbornik za umetnostno zgodovino (1921), ki ga je tudi urejal.
Leta 1926 je izstopil iz katoliške cerkve in se poročil.
Sodeloval je pri organizaciji Narodne in Moderne galerije v Ljubljani ter pri ustanovitvi SAZU-ja. Zamisel o izdaji Slovenskega biografskega leksikona je bila njegova (sam je organiziral prve sodelavce in uredil prve tri zvezke). Veliko vrednost ima njegova izdaja Zbranih spisov Ivana Cankarja (opremil z uvodi in opombami, uredil in izdal je 19 zvezkov). V treh knjigah je izdal tudi njegova Pisma. Bil je član Znanstvenega društva in predsednik ljubljanskega PEN kluba. 1936. leta je stopil v diplomatsko službo. Sprva je bil v Buenos Airesu, nato v Kanadi; po 2. svetovni vojni je bil poslanik v Atenah. Od leta 1947 je živel v Ljubljani. Leta 1950 se je upokojil kot univerzitetni profesor, tri leta kasneje je postal redni član SAZU. Umrl je 2. Septembra 1958 v Ljubljani.

" PROZA IZIDORJA CANKARJA
Objavljati je začel v revijah Dom in svet in Naša moč, in sicer pod psevdonimom Franc Bregar. Od leposlovja je pisal pripovedi, povesti, črtice, novele in roman (cikel Proletarske povesti, Veliki petek, Medved in princesa, Muzikant Ciril Novak, Starost, Mlado prijateljstvo, Pri mrličih, Sijajna svatba, Golobje, Spomin, Bedasti brat Nikazij, Na morju, S poti, Obračun, Začetek in konec, Razprava). Pisal je tudi slovstveno kritiko in eseje, med katerimi imajo posebno mesto Obiski.

2. VSEBINA
2.1. NASTANEK ROMANA IN POVZETEK ZGODBE
Osnovna spodbuda Izidorju Cankarju za objavo romana S poti je bila tedanja pomanjkljivost slovenskih duhovno vznemirljivih pripovednih besedil in romanov sploh.
Roman ima resnično biografsko ozadje. Cankar je bil skupaj s Feliksom Wetloffom (poljski umetnostni zgodovinar in profesor na univerzi v Poznanju) na študijskem potovanju po Italiji, kjer je zbiral gradivo za doktorsko disertacijo. Na tem potovanju se je izoblikovala idejnotematska zamisel romana.
Izhajal je v nadaljevanjih v reviji Dom in svet (1913); leta 1919 je izšla knjiga.

Pisatelj in njegov prijatelj Fritz potujeta z vlakom iz Ljubljane proti Trstu. Razkrijeta se nam kot popotnika, ki imata odprto dušo za umetniške probleme in za značilnosti življenja. V Postojni pokaže Fritz pisatelju pismo svoje zaročenke Ester, ki trpi zaradi njegove nestalne ljubezni. S Fritzem naj bi se srečala v Firencah, ki se jih bo on izognil. Pisatelj na vlaku proti Benetkam prebira potopis po Italiji, ki je posnetek Baedeckerja, in modruje o potopisih.
V Benetkah se nastani v hotelu. Fritz je prišel iz Akvileje, hodi po Benetkah z nemško družbo, ki ji razlaga umetnostne značilnosti mesta. Skupaj odideta v Akademijo in razpravljata o Assunti. Zamudita sta vlak proti Veroni in pisatelj prejme pismo prijatelja iz Ljubljane, ki mu piše o svojih občutkih ob začetku šolskega leta in o življenju v Ljubljani.
V Veroni spoznata Karlo Winter in njenega soproga - nastanijo se v istem hotelu. Gresta v kino in si ogledata balet deklic, ki jih okolje sili v prostitucijo. Nato gresta pit in Fritz se opije. Želi si srečanja z Ester. V hotelski sobi strelja skozi okno.
Fritz odide v Milan, pisatelj pa v Como. Še prej si ogleda Julijino hišo in pri tem na duhovit način opiše, kako bi Bohinjec, Meško, Župančič in Cankar opisali Romeovo vasovanje. V Como se pelje z ladjo. Nastani se pri župniku don Pietru v gorski vasici Vall Intelvi. Prejme Fritzevo pismo iz Milana, v katerem mu razkrije svojo željo po ljubezenski igri s Karlo. Fritz pride za njim v Laino. V cerkvi poslušata pridigo z legendo o Peregrinu. Z don Pietrom obravnavata vprašanje o veri in neveri. Zvečer se pogovarjajo z dr. Contijem o psihologiji, o spiritističnih pojavih, o sodobni znanosti in umetnosti.
Odpravita se v Milan, kjer pisatelj razmišlja o relativnosti človeškega znanja, o problemih človeške duševnosti in o različnem presojanju umetnosti.
Fritz pride po neprespani noči k pisatelju, mu prebere svojo pesem in modruje o poeziji in mu pove, kako je degeneriral. Pogovor nanese tudi na Ester in Karlo. Slednja ga je žalila, a Fritz jo sklene zvečer v gledališču omehčati; Ester pa mu je zopet pisala pismo. Razkrijeta tudi svoje misli o umetniški skladnosti umetnine (pisatelj zagovarja red, Fritz pa kaos). - Zvečer je bil Fritz s Karlo v gledališču.
V Firencah se Fritz zaplete s sedemnajstletno Ado, da bi kljuboval Karli. Komaj čaka na Ester, a ko pride, je razočaran. Ester mu očita nezvestobo.
V pogovoru s prof. Schmittom Fritz zavrača smisel znanosti in nagon po spoznanju. Ester ga pelje na vrt, a Karla je še vedno v njegovih mislih. Založnik mu vrne pesmi in Fritz prizna, da je v njih premalo srca.
Na praznovanju Adinega rojstnega dne zapleše Karla ob Chopinovi skladbi Notturno. Gledalci pozabijo na njeno telo in pred njimi zaživi duh najvišje umetnosti. Zdi se, da je ples namenjen Fritzu in da je izpoved njenih čustev. Fritz se naslednji dan poslovi od Izidorja in odpotuje.

2.2. OSEBE
V romanu S poti nastopajo štiri glavne osebe, oziroma tri, če upoštevamo, da sta pripovedovalec in Fritz en sam razcepljeni "jaz". Karla in Ester sta Fritzeva "čustvena problema". Izobraženci se v romanu ukvarjajo z vprašanji o življenju, umetnosti in znanosti. Ob teh vprašanjih se srečujejo še z drugimi izobraženci: don Pietro (italjanski duhovnik, pove legendo o Peregrinu, s Fritzem in pripovedovalcem bere Dantejeve speve) doktor Conti, dva Hrvata (razpravljata o lirski pesmi in literarnih kritarijih) ter profesor iz Ljubljane. V romanu nastopijo še druge osebe iz nacionalno in socialno pisane množice. Po nacionalnosti so Nemci, Angleži, Francozi, Italjani in Slovani. Vse te osebe (razen pripovedovalca) pripadajo evropskemu meščanstvu in aristokraciji.
Pripovedovalec, Fritz, Karla in Ester so turisti v Italiji. Njihovi pogovori in razmerja so nujno deloma tudi naključni, vljudnostni, mimobežni in neobvezujoči, v glavnem pa so vendarle vezani na duhovno in čustveno temo. "Vodita jo pripovedovalčeva pozornost in radovednost za tisti duševni tip, ki je nastal v Evropi zaradi prenapetega opazovanja samega sebe ter pripovedovalčeva življenjska ideologija in estetika." (Zadravec, 1996)

FRITZ je šestindvajsetletni nemški umetnostni zgodovinar in pesnik. Simbolizira neuravnovešeno osebo, ki daje prednost čustvu, senzualnosti, boemstvu, dandijevstvu, agresivnosti, afektiranosti, infantilnosti in modernosti. (Dolgan, 1986)

PISATELJ je mlad, umetnostni zgodovinar. Simbolizira ustaljeno osebo, ki jo krasijo razum, askeza, red, filistrstvo, umirjenost, odraslost, tradicija in podobne lastnosti, ki pomenijo uravnovešenost ali celo konzervativnost. (Dolgan, 1986)

Dvojnoenojna oseba Fritz-Cankar:
Zadravec (1996) se ji je natančneje približal iz naslednjih treh vidikov:
a) kot prezavestnemu razumniku, ki razjeda samega sebe ter z ironičnimi aforizmi in paradoksi napada in razdira vse, kar se v njem in okrog njega prebudi plemenitega, skladnega, gradečega
b) kot narcisoidu
c) kot metuljčarju v ljubezenskih stvareh.
Fritz je degeneriral do "nadčloveka", ki ne more doživeti ne ljubezni ne sovraštva, ne veselja ne žalosti, ko se je začel samovpraševati in samonadzirati. Njegove lastnosti, ki razkrivajo razsrediščenost in njene učinke na okolje, so: "nobeno čustvo in nobena misel ne najde v njem neposredne poti", je "ponosen in občutljiv in misli, da se mu mora ves svet pokoriti", "giblje se v ekstremih", njegovi aforizmi so mu le igrača, "za norca je imel sebe in ves svet". Žali, zasmehuje, je "vede surov", da ponižuje samega sebe; "krasan kolodvor" je njegovo poimenovanje ženske, ker mu takšno samoponižanje dobro de; boli ga in vendar ga išče; nad vse se muči na vse načine"; zbada se z zobotrebcem v oko, nasladno preži na vsako novo čustvo in bi ga rad "uklenil v besedo". Manjka mu čvrsta volja, premetavajo ga nasprotujoče se moči: "obup in titanska samozavest, ljubezen in sovraštvo, dvom in vseslutnost". A Fritz svojo izgubljenost ljubi.
Fritz ima svojo pesem za saje velikega notranjega požara. Pesem piše le iz častihlepja, izgovarja prekletstvo nad njo in nad umetnost ter obe razvrednoti. Pesem je grdo stremuštvo in še večja hinavščina. Dovoli si paradoksen sklep: ker umetnost ne raste iz nravne volje in moči, ampak iz stremuštva, sta si nravna moč in umetnost obratnosorazmerna.
Pozitivizmu in biografizmu v umetnostnih vedah se posmehuje, ker se metodi izogibata vprašanjem, na katera bi moral znanstvenik odgovoriti (kaj je umetnost in "zakaj" je umetnost). Ne priznava umetnostne vede in zdvomi v smisel znanstvenega iskanja sploh. Preda se filozofiji vseenosti in relativnosti vseh dejanj. Človeka poniža v dvojnoenojno bitje: "Pod našimi besedami" se prikriva bitje, ki ga zanima le "kako naj živim, da mi bo dobro". Tukaj je moralist, in sicer z namenom, da razkrinka svojo degeneriranost. Da bi se še bolj spoznal, je stopil v romanu še pred dvoje zrcal: legenda o Peregrinu in Karlin ples. Legenda mu je moralna lekcija, ki mu ponazarja, kam ga pelje razdrapanost in kakšna rešitev zanj obstaja: prenehati mora misliti le nase in gledati vase, nehati se mora "neprenehoma zalezovati z nožem" uma in samoljubja, ker samo mir srca povrne človeku ravnotežje. Fritz ugotovi, da je kot razdrapani pesnik, kot skeptični umetnostni zgodovinar, kot evolucionist in relativist evropski literaturi popolno
ma nepotreben, čeprav je strasten iskalec lepote.
b) Druga njegova značilnost je poudarjen odnos do lepote. Tudi pripovedovalec ne more zatajiti radosti in očaranosti ob pogledu nanj: "K zajtrku je prišel bled, lahno nagubanega čela, s trudnim nasmehom, ker dobro ve, kako je prikupljiv, kadar je tak; podoben je belemu ranjenemu golobu; imel je čudovito kravato". Fritz po esteticizmu prekaša vse. Tvori lepe metafore, navdušuje se v lepi naravi ("Poglej ta dan! Gorgona bi oživela v njem."). Občutljiv je za vonje in rože. Lepoto in grdoto ženskega telesa doživlja skoraj nervozno; od izjave "izredno lepa je", do razočaranja, gnusa in izjave "grda je" traja samo trenutek.
Fritz želi hkrati privlačevati in odbijati z lepoto in grdoto svojega telesa. Prizadeva si biti utrujen, bled, slaboten, grd in postaran, a vendar preseneča s svojo pretirano eleganco, z barvno nenavadnim kosom obleke.
Pesem je zanj "vizionarno osvajanje Neosvoljivega". Pesmi v romanu sta rezultat prenapete miselnosti. Ko jih dobi nazaj od založnika, se mu studijo in ne ve, zakaj jih je pisal.
"Objektivno" lepoto priznava le toliko, kot priznava objektivnost neke "resnice", hkrati pa jo spravlja v razmerje do človeka, ki se ob vprašanjih umetniške lepote ločuje od človeka 16. stoletja; od njega se loči tudi po umskem spoznavanju, to pa se krije z lepotnimi pojmi in užitki. Je subjektivist in relativist. Načelo objektivne lepote spodnaša v dveh točkah: motivira jo zgodovinsko in spravlja jo v odvisnost od subjekta, da je bil lepotni učinek Assunte v 16. stoletju pogojen z gledalcem in je pogojen z njim tudi danes. Fritz pristaja na evolucionizem v estetiki, saj mu znanost ne zna povedati, kateri so "vrhovni zakoni umetnosti", "po katerh zakonih se je razvijala umetnost do danes in kaj ta razvoj prerokuje za bodočnost". Ravno tako ne zna povedati, "kaj je lepo in kaj ni".
Fritz ima svoj pogled na vprašanje o "zakaju" umetnosti. Razlaga jo kot psihološko in moralno razglasje in celo dekadenco. Umetnost je "boleče nesoglasje njegovega življenja", to nesoglasje jo producira. Življenje "resnično nadarjenih lepotvorcev" je po njegovem mnenju zavoženo.
Ko govori o klasični in moderni dramski tehniki, zagovarja kaos. Pravi, da je vesolje nered, in ker "stvarnikovega" reda-nereda ni mogoče pregledati, ne doumeti, je moč hvaliti njegovo "Vsemodrost, Vsemogočnost". Zato je zgodba klasične in realistične drame zgolj mehanična tvorba ali nasilna simetrija, ki nasprotuje božji zamisli kompozicije.
Fritzevo lepotno uživaštvo je posebna lastnost, značilna za narcisoidni gizdalinski duševni tip nekaterih evropskih dekadentnih in simbolističnih romanov. Fritz se kot lepotni gizdalin kar naprej zapikuje v ženske.
Fritz je soroden junakom evropske impresionistično dekadentne in simbolistične proze. Zbegano nadzoruje samega sebe, ni zadovoljen z ničimer, kar počne, sproti se vsega naveliča, za nič se dokončno ne zagreje, če pa se za kaj, se mu zanos hitro sesuje in ga nadomesti gnus. Misli v skokih, v "nenehnih življenjskih preokretih", kar pa je značilnost impresionizma. Skladna osebnost mu je predsodek, že znana lepota ga dolgočasi. V slovenski literaturi je napravil najhujši napad na razum, čigar žrtev je tudi sam. Objektivnost priznava le navidez, ker ne verjame besedi in vse sproti relativizira.

PISATELJ je ljubljanski meščan. V njem še ni prahu evropske dekadence, kot pri Fritzu. Kot Fritz, je tudi on mlad umetnostni zgodovinar. V njunih ostrih, polemičnih in nasprotujočih si dialogih, skuša uveljaviti svoje življenjske in umetnostne nazore, ki so nasprotujoči Frtitzevim. V umetnosti ljubi zakone skladja in "genialno enoto različnih elementov". Meni, da o trajnosti umetnine odloča poseben način in red tega, kar neko besedno, barvno, kiparsko in arhitekturno delo napravi umetniško. Kaos v umetnosti zavrača in ga povezuje s pretirano razumsko količino. Razum je moč, ki razdira ritmično blagoglasje, nervozno trga izraz, poraja racionalistično simbolistično pesem, iz nje pa izganja tragično in optimistično čustveno količino. (Zadravec, 1970)
Ob Assunti zagovarja objektivnost umetniške lepote. Dokazati sicer ne more, da je katera stvar lepa, lahko pa dokaže, "da je Assunta izredno duhovito zamišljeno in izredno smotrno delo". Fritza hoče prepričati, da je umetniška lepota posledica duhovnega, umskega dela. Predvsem pa ga želi prepričati, da je lepota vsake umetnine le njena objektivna lastnost.
Trdi, da umetnost ni stvar "okusa".
Pripovedovalec trdi, da v moderni dramatiki ni kompozicije, "ni reda", moderni dramatik v življenjsko kaotičnost ne vrisuje "črte simetrije svojega duha" in ne ustvari "iz mrtve tvarine živega organizma". Red posnema klasik, kakor ga je v naravi ustvarila "vsemogočnost in vsemodrost Stvarnika". Osnovna kompozicija vesolja je božja zamisel, umetnina je le odvod te zamisli, lepota reda, kakor ga je ustvaril bog.

ESTER je Fritzeva zaročenka. Je bleda, slabokrvna, telesno izčrpana. Zaradi nespečnosti uživa morfij. Fritza pozna do potankosti. Zaljubljena je vanj, zato stoično prenaša njegove ljubezenske udarce. Ne preneha upati in je zvesta. Ko jo Fritz žali, ona popusti in so odmakne. Je breztelesna, duhovna. Je predstavnica "zavesti velike evropske utrujenosti".

KARLA je petindvajsetletna baletka iz Varšave. Je telesna, čutna, vitalistična, ostrega uma z izredno občutljivostjo za lepoto gibanja. Ples priznava le, "če je umetnost ali divjaštvo". Ne pristaja na nobeno nenapisanih pravil in zavez, nenehno "krši" nevidna in nenapisana pravila. Ne "ilustrira Chopinove skladbe", torej ne živi v svetu, ki mu vlada mimetičnost, marveč s svojim "nejasnim čustvom" daje spremljavo drugemu "nejasnemu čustvu", svet se pogreza vedno bolj v nejasnost, motnost in bolečino. Moškega lahko prizadene, s svojim ponosom ga lahko vznemiri. Lahko se mu upre, celo sovraži "izvoljene, ponosne in velike, vladoželjne" moške. Obenem pa lahko moške očara in jih podredi s telesno ritmiko. Fritza osramoti, rani njegov strokovnjaški napuh. Z njim bije enakopraven boj. Je edina, ki ga lahko ozdravi.

2.3. SNOV, MOTIVI IN TEMA

Snov: duševnost in duhovnost
Motivi: motiv dvojnoenojne osebe, motiv Tizianove Assunte, legendni motiv o Peregrinu, Romeovski motiv, motiv ljubezenskega razodetja, motiv plesa…
Tema: vprašanje o življenju, umetnosti in znanosti.

3. NOTRANJA FORMA

3.1. NOTRANJA ZGRADBA

Literarna vrsta:
Roman S poti je Izidor Cankar sam poimenoval poučni roman, Bojan Štih psihološko-intelektualni roman, France Koblar psihološki roman, Franček Bohanec ideološki in filozofski roman.
Janko Kos (1984) ga je opredelil kot dekadenčni roman, saj je v njegovo središče postavljen dekadentni, občutljivi, zapeljivi, bleščeče duhoviti in moralno problematični Fritz. Zanj je bistvena predvsem posebna, dvoumna in hkrati navzkrižna odvisnost od žensk in lastne narcistične zasvojenosti, ki ga vodi v neodgovorna, protislovna in moralno negativna dejanja. V svojih moralnih padcih ostaja očarljiv, slikovit, mladostno lep, kar je prav tako del njegove dekadenčne izjemnosti.
Po obliki ima poteze esejističnega romana. Označuje ga skromna fabulativnost, ki jo nadomeščajo esejistična razpravljanja, aforizmi in intelektualni dialogi ali celo posebej vstavljeni umetnostno-literarni teksti. (Kos, 1984)
Franc Zadravec (1970) ga uvršča v psihološki roman. Gre za "potopis" o kritični stopnji skeptika in o napol dekadenčnih pojavih v njegovem čustvenem svetu. Fritz ne more uskladiti več čustva in razuma, nevarno izgubljeno vero v čustvene vrednosti, kot sta ljubezen in umetnost, razvrednoti sebe, žensko, umetnost, znanost, kulturo in civilizacijo. Pisatelj Fritza opazuje kot duševni tip in pojav.

Potopisna tehnika v romanu:
Potopis je le okvir, romaneskna zgodba je razpeta iz Ljubljane na severnoitaljanska mesta Benetke, Verono, Lago di Como, Laino, Milano in Firenze.
V samem romanu pisatelj razkrije svoj odnos do te literarne vrste: "O potopis, ti stara nadloga! Nezakonsko dete jalove zadrege, sramotno dejanje obupanca, pesniška laž nepesniških pisačev, zgodovina mukotrpnih ur ob pisalniku, nazorni nauk o puščavi domišljije, pavovo perje, utrgano na tujem zeljniku in položeno v skledo ljudem, ki žejajo po izobrazbi, nestvor si, starec potopis!"

Pripovedovalec je prvoosebni. Le-ta se v besedilu ne obrača k bralcu, ampak k samemu sebi, saj ima njegova pripoved "naravo intimnih dnevniških zapiskov", ti pa niso izrecno namenjeni razkrivanju kaki drugi osebi. V besedilu nikjer ne zasledimo možnosti, da bi te zapiske kdo bral. (Dolgan, 1986)
Čas in kraj pripovedovalca sta konkretna. Pripoved se začne, ko se pripovedovalec in Fritz prvič srečata (septembrsko jutro); konča se z njuno ločitvijo za daljši čas. Čas, ko sta ločena, pa ne pritegne večje pripovedovalčeve pozornosti. Kraj pripovedovalca pa vsa mesta, v katerih je bil pripovedovalec.
Izvor pripovedovalčevega govora je avtorjevo osebno izkustvo, način pripovedovalčevega govora pa filozofsko razpravna pripoved in dialog.

3.2. NOTRANJI STIL je dramatičnost, ki se najbolj kaže v boju različnih idej, v njihovih vrhovih in padcih. Najizrazitejši primer je njun dialog ob Tizianovi Assunti.

3.3. NOTRANJI RITEM je neurejen, skače, ker je v romanu več vrhov glede na posamezne teme (ob Assunti, vprašanje kompozicije).

4. ZUNANJA FORMA
4.1. ZUNANJA ZGRADBA
Roman se deli na poglavja, ki so onaslovljena. Vseh poglavij je štirindvajset.

4.2. ZUNANJI STIL ALI JEZIKOVNI SLOG

Roman je napisal mlad stilolog. Pripovedovalec se kot stilolog izpostavi že na začetku ob besedi "Italija" (imenuje jo beseda lepega stila, občuduje njeno "ritmično blagoglasje"). Vse govoreče osebe so "okužene" z voljo lepega stila. Glavne osebe govorijo skoraj enako jasno, logično posnemajo pripovedovalca v jasni tematizaciji vprašanj in odgovorov, v ostrem umevanju in ubesedovanju pogovornega predmeta.
Frtiz s paradoksi kar naprej vznemirja sebe in druge. Paradoksne stilizacije uporablja v konicah obupa, v brezsmernosti, razdrapanosti. Paradokse izgovarja kot nepreklicne resnice ("Sandwich je zbirka dobrih ljubezenskih pesmi, okusno in dišeče uvezana.").
V romanu imamo tudi primer pripovedovanega dialoga (Fritz povzema svoja vprašanja in vprašanja sogovorcev in obratno). Cankar ima tudi metaforski refren, vrača se k ritmično in pomensko poudarjeni podobi ("vse je kakor srečna trudnost in neizrazen, nem užitek", "vse je kakor srečna trudnost polnega življenja"). Ustvarja tudi modernistične podobe (npr. "gore naj bodo črne z zelenimi snegovi"). V besedilu je tudi veliko klasičnih primer s "kakor" (npr. "Dekleta so šepetala, kakor šumi skrita voda.").
V besedilu lahko zasledimo tudi nekaj retoričnih figur:
- metafore: npr. "ne stikaj po žepih mojih besed"
- retorična vprašanja: npr. "O Ljubljana, ljubica naša sovražna, ali nam ne bo nikoli bolje s teboj?"
- eksklamacije: npr. "O potopis, ti stara nadloga!"
- paradokse: npr. "Ahilova peta brez Ahila"
- sinekdoha: npr. "berem Baedeckerja"
Po stilu je roman komaj kje impresionističen. Pripovedovalec se le včasih ustavi pri svetlobnobarvnem motivu, zapiše opaznejši svetlobni vtis ("Karla je podobna črnemu ognju z bledim sijajem"). Fritz govori večkrat kratek, hiter stavek, ki se lomi v paradoks, s katerim želi napraviti vtis, ne pa odpreti duhovne globine. (Zadravec, 1980)

JEZIK:
Cankar uporablja tedanji tradicionalni knjižni jezik. Pri njem opazimo nadarjenost za tvorbo lepih sestavljenk in abstraktov (npr. "globokoresno", "breztelesnost"), pozna in čuti skrivnostno moč brezosebnih glagolov (npr. "vse mu odmeva"). V besedilu je veliko strokovnih izrazov in tujk. Veliko je imen iz zgodovine umetnosti, filozofije, psihologije in politične teorije, ki so dokaz pripovedovalčeve izobraženosti (npr. Tizian, Donatello, Dante, Michelangelo). Od znanosti so imenovane biologija, sociologija, etnografija, psihopatologija, eksperimentalna psihologija in umetnostna zgodovina; od stilov in umetnostnih smeri romantika in impresionizem; iz filozofije materializem, mistična teorija življenja, nihilizem in še veliko besed iz poetike, glasbe, baleta, mitologije in liturgije. Osebe v svoj govor vpletajo italijanske, francoske, nemške besede in posmehljive fraze.

5. LITERATURA

" Franček Bohanec: Izidorja Cankarja romanje k oltarjem lepote. Živa stvarnost, Maribor, 1983.
" Frančiška Buttolo: Motiv izgubljenega sina kot ključni motiv Cankarjevega romana S poti. Sodobnost XXXIV/1 (1986). 21-26.
" Jože Dolenc: Uredniki Doma in sveta. Dom in svet 1888-1988, Celje, 1988.
" Marjan Dolgan: Roman S poti - roman dvojnika. Sodobnost XXXIV/2 (1986). 169-173.
" Janko Kos: Evropski vplivi v romanopisju slovenske moderne. Slavistična revija XXXII/2 (1984). 75-92.
" Bojan Štih: Spremna beseda. Izidor Cankar, Obiski, S poti, Ljubljana, 1960.
" Franc Zadravec: Elementi slovenske moderne književnosti. Murska Sobota, 1980.
" Franc Zadravec: Slovenska književnost II. Ljubljana, 1999.
" Franc Zadravec: Spremna beseda. Izidor Cankar, S poti, Ljubljana, 1996.
" Franc Zadravec: Zgodovina slovenskega slovstva V. Ljubljana, 1970.

Podpirajte našo spletno stran, da bo živela še naprej in si oglejte z klikom eno
od reklamnih povezav, ki vas zanima med naslednjo izbiro

Pripone: s_poti.doc

IZMENJAVA POVEZAV

Mr. Wong spletne povezave uporabnika Aris
Osebna spletna stran, kjer so po moje najzanimivejše povezave na spletu
Free wwwlinks.50webs.com websites listing and linkexchange - News & Media
Free submission to wwwlinks.50webs.com Web Directory - Category News & Media.

Brezplačni agilityhoster.com spletni imenik
Spletni imenik na strežniku webdir.agilityhoster.com - dodajte vašo spletno stran brezplačno na seznam.
Brezplačni spletni imenik lociran v Sloveniji
Spletni imenik, kjer lahko brezplačno izmenjate povezavo z vašimi spletnimi stranmi.

Free wwwlinks.50webs.com websites listing and linkexchange - Society
Free submission to wwwlinks.50webs.com Web Directory - Category Society.
Domov | Galerije slik | Seminarske naloge | Učne priprave | Ostalo Spletna stran je avtorsko delo avtorjev prispevkov.
Vse seminarske naloge in učne priprave so brezplačne.