9.11.2004
Vloge in funkcije besedil |
objavil: Andreja Rutar, Nataša Čavničar
Število ogledov: 3587 |
|
 |
VLOGE IN FUNKCIJE BESEDIL
Besedila opravljajo različne vloge ali funkcije. Vsega skupaj poznamo šest vlog, ki so neenake pomembnosti. Najprej so ločili tri vloge, prikazovalna, razodevalna in vplivanjska. Kasneje so spoznali še tri: govornostikovno, lepotno in ojezikovno.
Prikazovalna vloga
Toporišič imenuje prikazovalno vlogo tudi propozicijsko, pomensko podstavno predstavitveno, spoznavno/kognitivno, simbolično, zaznamovalno/denatotivno ali nanašalno/referenčno. Prikazovalna vloga besedil se kaže v usmerjanju zavesti tvorca in naslovnika k določeni stvari, to je zunajjezikovni predmetnosti in pojavnosti. Ta vloga omogoča sporočanje med člani dane jezikovne skupnosti z govorjenjem ali pisanjem.
Primer: beseda miza se lahko nanaša na neki predmet ali pojav zunaj jezika oziroma zunaj besedila.
Razodevalna vloga
Razodevalna vloga ali ekspresivna ali čustvenostna vloga, se kaže v besedovanju, ki nam kaže določene značilnosti tvorca besedil. Nekatere lastnosti besedovanja so tedaj v vzročnem razmerju s telesnimi in duševnimi značilnostmi tvorca besedila, naslovniku pa so znaki njegovega telesnega ali duševnega stanja. Take značilnosti so barva glasu, njegova jakost, tonska lega, način izgovora določenih glasov, oblikoslovne prvine … . Pri izrazitem tvorcu nam je treba prebrati le nekaj povedi, pa že spoznamo izrazitega leposlovca, celo strokovnega stilista in seveda tudi publicističnega ali praktičnosporazumevalnega pisca. Vsakdo vidi in doživlja svet po svoje in ga temu primerno tudi nehote kaže v svoji besedi. To se deloma kaže ne le v tem, da na svoj način izbira od že obstoječih skladenjskih vzorcev in besed, ampak da iz prvih dela tudi nove povezave, besede pa tudi sam tvori.
Primer: bom šla (ženski spol) ipd. - prepoznamo spol tvorca besedila, včasih starost, s pomočjo posebnih sredstev tudi duševno stanje. Ta duševna sredstva so lahko vzkliki, ljubkovalnice, medmeti ipd.
Vplivanjska vloga
Vplivanjska ali pozivna ali impresivna ali velevanjska ali celo konativna vloga je usmerjena na naslovnika besedila.
Besedilo odseva ubesedeno stvarnost in izraža svojega tvorca, razpolaga pa tudi z značilnostmi, ki se posebej obračajo na naslovnika. Tu gre z ene strani zato, da se njegov tvorec lahko neposredno obrača na naslovnika z ogovarjanjem in ga navidezno soudeležuje pri pripovedovanju. Z druge strani pa obsega tudi prizadevanje, da bi naslovnika o čem prepričal ali ga spravil k dejavnosti, ga zakaj zainteresiral ali pa čustveno ganil.
Torej pozivna vloga se kaže v tem, da besedilo od naslovnika skuša doseči, da bi kaj storil, upošteval, opustil. Najizrazitejše sredstvo za to so velelni stavki, v bistvu pa vsako besedovanje, ki vpliva na naslovnika, na njegovo sodbo, prepričanje, voljo ipd.
Stvarno poudarjeno obveščanje naj po pravilu odlikujeta stvarnost in jasnost; doživljajsko poudarjeno obveščanje se kaže v nazornosti, slikovitosti, razodevalnosti. Pridobivanje in spodbujanje k dejavnosti naj odlikuje smiselna usklajenost in obvezujoča razvidnost, kot tudi navodila. Pri pozivnih oblikah kot sta prošnja ali poziv, pa je ravno to potrebno. Za zainteresiranje ni posebnih jezikovnih sredstev, za čustveno zavzetje pa nazornost in razodevanje samega sebe.
Govornostikovna vloga
Govornostikovna vloga ohranja zvezo med tvorcem in naslovnikom. Sredstva za to so velelniška, ogovorna, pastavčna, npr. Poslušaj!; Poslušaj Mateja!; Halo! itd.
Lepotna vloga
Za lepotno vlogo je značilno obračanje pozornosti tvorca in/ali naslovnika na same besedilne, besedilnovrstne značilnosti, na jezikovne lastnosti zgradbe besedila (glasovne, oblikoslovne, skladenjske, besedijske). Najizraziteje se ta vloga uveljavlja v vseh vrtah besednih iger, v rimanih in ritmiziranih besedilih, v pesništvu ipd.
Ojezikovna vloga
Ojezikovna ali metajezikovna vloga se osredotoča na jezik kot sestav. To vlogo najjasneje opravljajo stavki oziroma povedi, v katerih vprašujemo o pomenu kakega izraza ali besedilnega mesta (npr. Kaj je kurentovanje?), ali v katerem se natančneje izrekamo o kakem besedovanju (npr. Rdeča kapica je pravljica.).
FUNKCIJE BESEDILA
Sonja Hudej v nasprotju z Jožetom Toporišičem uporablja raje termin funkcije kot vloge. V poglavju o analizi funkcije vloge govori o komunikacijski funkciji, ob tem pa še navaja tipologije funkcij besedila šestih različnih avtorjev.
Njena definicija funkcije je: Funkcija, ki jo določeno besedilo ima, je odvisno predvsem od sporočevalčevega namena. Odvisna je tudi od naslovnikove sposobnosti razumevanje besedila, od smisla, ki ga določenemu besedilu pripiše določeni naslovnik, od določenega prostora in časa.
Toda prevladujoči pomen pri določanju funkcije besedila pripada avtorjevemu namenu. Vsako besedilo ima hkrati lahko več kot eno funkcijo. Dominantna pa je ena in ta praviloma določa funkcijo besedila.
Ob tem se pojavi vprašanje, kakšno je razmerje med glavno temo in funkcijo besedila. Glavno temo določimo s pomočjo osrednjih predmetov besedila in s pomočjo celotnega razumevanja besedila, to pa se hkrati nanaša na funkcijo besedila, torej na prepoznavanje avtorjevega namena, ki ga je želel z besedilom uresničiti.
1. TIPOLOGIJE FUNKCIJ BESEDILA
1.1 Searle
Komunikacija lahko poteka z jezikovnimi ali nejezikovnimi sredstvi. Govor je le ena od oblik v okviru komunikacije. Ker vsako govorno dejanje velja za namerno, so govornadejanja konvencionalna in se jih vsak član določene jezikovne skupnosti v procesu socilaizacije bolj ali manj popolno nauči. Po Searlu lahko s kontitutivnimi pravili formuliramo naslednje vrste govornih dejanj.
" govorno dejanje pozivanja je govorčev poskus prepričati naslovnika, da bi opravil določeno dejanje;
" govorno dejanje svetovanja je govorčevo zagotovilo naslovniku, da je določeno dejanje povsem v interesu nagovorjenega;
" govorno dejanje obljubljanja pomeni dolžnost govorca, da bo izpolnil obljubo;
" govorno dejanje zatrjevanja pomeni zagotovilo govorca, da povedano predstavlja dejanski položaj;
" govorno dejanje spraševanja je poskus govorca, da bi od naslovnika izvabil določeno informacijo.
Govorno dejanje ima po Searlu tri komponente:
˘ lokucijo - je dejanje govorjenja,
˘ ilokucijo - je govorčevo hotenje, vloga, namera,
˘ perlokucijo - je učinek na delovanje, mišljenje in čustva naslovnika.
Ilokucija je namera, ki jo govorec skuša uresničiti z izrekanjem besedila, to je funkcija, ki je besedilu podeljena z izrekanjem. Ločimo naslednje tipe ilokucije:
" reprezentativni (ugotovitev, trditev, napoved, razlaga, diagnoza, opis …);
" direktivni (odredba, ukaz, prošnja, napotitev, molitev, ponudba, nasvet, priporočilo, predlog …);
" komisivi (obljuba, zaobljuba, grožnja, stava, pogodba, dogovor, garancija …);
" ekspresivi (zahvala, čestitka, opravičilo, pritožba, izrekanje dobrodošlice, pozdrav …);
" deklarativi (imenovanje, vojna napoved, osmrtnica, darilo, odpoved, odpustitev, izobčenje …).
1.2 Toporišič
Sonja Hudej omeni tudi tipologijo, ki jo je Toporišič zapisal v slovnici. Toporišič loči prikazovalno, razodevalno, vplivanjska, govornostikovno, lepotna in ojezikovna vlogo.
1.3 Dular
Dular ločuje tri funkcije besedil, in sicer predstavitveno, vplivanjsko in izrazno.
1.4 Jakobson
R. Jakobson iz sheme sporočanja izpelje šest funkcij:
Kontekst
REFERENCIALNA
Sporočilo
Pošiljalec naslovljenec
EMOTIVNA KONATIVNA
POETIČNA
Stik
FATIČNA
Kod
METAJEZIKOVNA
1.5 Buehlerjev organični model jezikovnega znaka
Reprezentacija (simbol)
Stvari in dogodki
NEVTRALNO
Ekspresija (simptom) apel (signal)
Oddajnik sprejemnik
AFEKTIVNO EFEKTIVNO
Jezikovni znaki so istočasno simboli resničnosti, kar predstavlja predstavitveno oziroma informativno funkcijo. Simptomi pa so znaki sporočevalčeve notranjosti, to je izrazna ali razodevalna funkcija, medtem ko so signali klic naslovniku in predstavljajo pozivno ali vplivanjsko funkcijo.
1.6 Brinker
Brinker si prizadeva predstaviti funkcijo besedila na osnovi enotnega kriterija, in sicer na vrsti komunikacijskega kontakta, ki ga govorec izraža nasproti sprejemniku. Pri tem se je naslonil na Searlovo tipologijo in zamenjal poimenovanje in pojmovanje reprezentativov in ekspresivov, ki so po Searlu najpogosteje kritizirani, saj se nanašajo na različno vrsto reference. Tako Brinker predlaga naslednjo tipologijo:
" informativno funkcijo;
" poetično funkcijo;
" vplivanjsko funkcijo;
" dolžnostno funkcijo;
VLOGE BESEDIL
1. Izrazna
Besedilo vsebuje podatke o okoliščinah sporočanja.
2. Vplivanjska
Besedilo vsebuje podatke o sporočevalčevem namenu.
3. Predstavitvena
Besedilo vsebuje podatke o zunanji predmetnosti.
4.Metajezikovna
Besedilo vsebuje podatke o danem besednem jeziku.
5. Govornostikovna
Besedilo vsebuje podatke o prenosniku.
6. Lepotna
Besedilo gradi na zvočnosti, ritmu, harmoniji in lepoti.
Naloge
1. Pri razumevanju katerih besed bi si morali pomagati s slovarjem: besede, indeks, seminar, pavziranje, absolvent, bruc, semester?
Napišite, kaj pomenijo te besede.
2. Ko gledate najbolj napeti del priljubljene nadaljevanke, postanete zelo žejni. Kako bi prepričali mamo, naj vam prinese pijačo?
3. Iz besed Alenka, brati, knjiga, soba tvorite poved,
a) s katero boste pripovedovali o Alenkinem dejanju, ne da bi izrazili svoje čustveno razmerje do nje,
b) s katero boste Alenko pozvali k dejanju,
c) s katero boste sogovorcu izrazili svojo željo po Alenkinem dejanju,
č) s katero boste izrazili svojo naklonjenost do Alenke.
4. Preverite pesem Kajetana Koviča Daljave in poiščite značilnosti lepotne vloge besedila. Ali se nam v njej razodeva tudi pesnik sam?
Ura bije zelene zvoke.
Dan je izrezan iz kosa srca.
Hrib je zapisan pod slavoloke.
Voda je bela godba sveta.
Jemljem si drevje. Jemljem si trave.
V žilah me od zanosa boli.
V meni je prostor za strašne daljave.
Naj že padejo v mojo kri.
Naj me požgejo sončni zahodi,
da za požarom ostane samo
temno zelena jelša ob vodi
in nad njo neizmerno nebo.
Literatura:
Toporišič: Slovenska.slovnica.Maribor: Založba Obzorja Maribor, 2000.
Toporišič: Slovenski jezik in sporočanje. Maribor: Založba Obzorja Maribor, 1996.
Sonja Hudej: Šolske ure besediloslovja. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo, 1995.
Marja Bešter, Martina Križaj-Ortar, Marija Končina, Mojca Bavdek, Mojca Poznanovič, Darinka Ambrož, Stanislava Židan: Na pragu besedila 1. Ljubljana: Založba Rokus, 2002.
Podpirajte našo spletno stran, da bo živela še naprej in si oglejte z klikom eno
od reklamnih povezav,
ki vas zanima med naslednjo izbiro |
|
|
|
|
|
|
|
|
|
