domovgalerije slikseminarske nalogeučne pripraveostalo
Ostali zanimivi dokumenti za dolvleko
Absolventi slovenskega jezika s književnostjo na PefMB, generacija 2000-2005.
Nekateri izmed nas bodo učitelji, bodisi na osnovni ali srednji šoli; drugi se bodo odločili za nadaljnji študij (magisterij, doktorat); tretji pa bodo lektorji ali karkoli drugega.
Iskanje gradiva po google

 
Nerazporejeno gradivo
Didaktika
Dialektologija
 
  spletni strežnik sloHOST.net
izdelava dinamičnih spletnih strani

-----------------------------------------------
LEKTORIRANJE
lektoriranje diplomskih nalog
lektoriranje seminarskih nalog
 
  Želite prejemati novice po emailu?  
     
   
9.4.2006
Marcel PROUST: V SWANNOVEM SVETU
objavil: Neža Artač
Število ogledov: 2024
Uvod
Obravnavano delo je eno izmed sedmih ciklov romanov Iskanje izgubljenega časa, ki ga je francoski pisec Marcel Proust začel pisati leta 1909. Vključuje sedem delov: V Swannovem svetu, V senci cvetočih deklet, Svet Guermantskih, Sodoma in Gomora, Jetnica, Ubežnica in Odkriti čas. V interpretaciji se bom ukvarjala s pisateljevim pogledom na ljubezen in umetnost, ko med brskanjem po spominu z asociacijami spoznava njihovo vrednost. V Swannovem svetu je prva knjiga cikla romanov. Zgodbe so povedane skozi oči pisatelja kot otroka in odraslega. Nehotni spomin mu s pomočjo asociacij pričara in odčara, v zapletenih stavkih, leta, ki jih je preživljal kot otrok v Combrayu. Prepleta sedanjost in preteklost. Opisuje različne sloje, prijateljstva, ljubezni. Velik poudarek je tudi razmišljanje o umetnosti, ki jo velikokrat uporabi za predstavitev izgleda kakšne osebe. V Swannovem svetu je razdeljen na tri poglavja: Combray, Neka Swannova ljubezen, Imena krajev: Ime.

Proustovo življenje

Marcel Proust se je rodil 10. julija 1871, v letu, ko je padel cesar Napoleon III., zdravniku Adrienu Proustu in Jeanne Weil, potomki premožne judovske družine. Kot otrok je imel napade astme, ki so stopnjevali njegovo telesno in duševno občutljivost. Šola se na liceju v Condorcet in po eno letnem služenju vojaškega roka se vpiše na pravno fakulteto, kjer diplomira 1893. Odraščal je v mladi republiki, ki so jo prepletale ponovne vzpostavitve monarhije. Tretja republika, politična oblika Francije v kateri je Proust živel, se je ohranila, po aferah, kot parlamentarna demokratična vladavina. Svoj pogled na svet si je Proust izoblikoval v zadnjih desetletjih 19.stoletja. po naturalizmu so se začele uveljavljati nove literarne smeri pod skupno oznako nova romantika, ki se je izraziteje uveljavila v poeziji kot v prozi (simbolizem, dekadenca). Začetnik je bil C. Baudelaire, sledili pa so mu, vsak na svoj način, P. Verlaine, A. Rimbaud in S. Mallarmé. Baudelaire pa je s svojo metaforiko navdihnil tudi Prousta. 1896
objavi portrete slikarjev in izbor njegovih proznih spisov ter pesmi pod naslovom Užitki in dnevi.
Povzeto po spremni besedi Marjete Vasič sledi pregled Proustovih osnutkov za cikel, njegovo največje delo, in odraščanja v pisanju samem. V romanopisju se po naturalizmu uveljavi osebni in eksotični roman ter roman idej. Novi duhovni vodniki so P. Bourget, M. Barres, A. France. Hkrati poteka univerzalizacija romana, ki je nadomestil esej, dnevnik, spomine. Kot posebna oblika umetniške besede, je s to raznolikostjo roman doživljal krizo. Vse kar je Proust napisal pred Iskanje izgubljenega časa je bila priprava na to veliko delo. Navduševal se je nad romantikom Ruskinom, o katerem je napisal več esejev in dve njegovi deli tudi prevedel. Leta 1906 se nastani v stanovanju na Bulvarju Haussmann, v katerem je odtlej večji del svojega življenja preživel v sobi, v zavetju pred hrupom in prahom.
V svojih člankih se je kritično opredeljeval do literarnega časa v katerem je živel. Z enako zavzetostjo, kot je pisal o literaturi, je razmišljal tudi o likovni umetnosti in glasbi. Ta razpon je iskanje izvirne, nove zamisli romana in ustreznega stila, metaforike; z analogijo in sinestezijo med različnimi vrstami umetnosti oz. umetnin nasploh. V časopisu Figaro je leta 1908 napisal Afera Lemoine, stilne vaje, ponaredke znamenitih pisateljev, ki posnemanje združujejo z odlomkom, z ironizacijo in tako presegajo originalni slog. Nedokončana študija Proti Sainte-Beuvu je kazal dvome o temu literarnem kritiku, ki je vrednotil pisatelje in pesnike z vidika njihovih življenjskih navad in prepričanj.
Proust je menil, da umetnost in literaturo ustvarja druga osebnost, drugi jaz, ne pa tisti, ki se kaže v praktičnem, dejanskem življenju pisatelja. Edino ta jaz je zmožen intuitivnega spoznanja bistva, globlje resnice žive in nežive stvarnosti, ki jo pisatelj izraža z ustvarjalno domišljijo, umetniškimi podobami. Na osnovi lastne skušnje je Proust kasneje ugotovil, da ta drugi jaz oživi v trenutkih spontanega, nehotnega spomina. Njegov drugi jaz je estetski, v umetniško ustvarjanje usmerjeni jaz. V Proustovem obširnem romanu so številni primeri postopka domišljije v smislu razodevajoče vizije.
O njegovem življenju je znano, da je imel, razen redkih izjem, homoerotična razmerja. Kljub temu je bil pozoren na žensko lepoto. V njegovem romanu je pripovedovalec, glavna oseba, zaljubljen v ženske, je pa dal homoerotična nagnjenja v nekaj moških in ženskih likih.
V letih 1915 do 1918 je razširil prvotno besedilo romana. Ničesar ni objavil, vzdrževal se je individualnega kulturnega molka. Pri Nouvelle revue Française 1918.leta prevzamejo objavo vseh njegovih del. Pred smrtjo, 18. novembra 1922, pripravi za tisk še zadnjo knjigo, Sodoma in Gomora II.. Posmrtno izidejo zadnji trije deli cikla romanov Iskanje izgubljenega časa.

Interpretacija

Čas in prostor ponazarjata tistega, v katerem je živel Proust. Prostor dogajanja je zemljepisno realen, imeni Combray in Balbec pa izmišljeni. Osrednje prizorišče Swannove ljubezni pa je Pariz. V Swannovem svetu je razdeljen na tri dele: Combray, vložna zgodba Neka Swannova ljubezen, in Imena krajev: Imena. Razen v vložni zgodbi, ki se je zgodila pred pripovedovalčevim rojstvom in jo je ta zapisal po pripovedovanjih, povezuje pripoved prvoosebni pripovedovalec. Ta je obenem tudi osrednja oseba dogajanja. Prikazuje nam življenja oseb različnih družbenih slojev in okolij kot jih sam vidi. Ob sprehodih goji nezadržno željo, postati pisatelj. Ob branju v Combrayu se mu prebuja estetski užitek in delovati mu začne domišljija. Sama zgodba romana je podvržena nehotnemu spominu, ki temelji na čutnih zaznavah. Te sprožajo vrsto asociacij in analogij ter obujajo obdobja pozabljene preteklosti. Ti trenutki, so prikazani kot spoznanje globlje resnice. Nehotni spomin združuje čutno zaznavo z duhovnim dejanjem, daje mu dop
olnilno vlogo.
Poleg same strukture je novost romana tudi odsotnost osrednje zgodbe. Edina nit je pripovedovalčeva življenjska pot in njegov duhovni razvoj v njej. Poglavitne teme so ljubezen in prijateljstvo, svetovljanska družabnost, umetnost in umetniško ustvarjanje.
V pripovedi in dogodke same se vpletajo resnični zgodovinski dogodki. Ustaljena hierarhija, ki je vladala v Combrayu, vse bolj popušča. Odprte so možnosti poroke med sloji. Tako se plemiški saloni odpirajo ne le uglednim meščanom, ampak tudi ljudem z dvomljivim moralnim slovesom in s sumljivo preteklostjo. Zgodi pa se tudi, da se splošno spoštovana oseba znajde na dnu družbene lestvice.
Ljubezen je predstavljena v več različicah, vse skozi pa se kaže, da je srečna ljubezen iluzija, ker ljubezensko čustvo med parterjema ni usklajeno. Tako med pripovedovalcem in Gilberto Swann, Charlesom Swannom in Odetto de Crécy. Drugačen nivo, prav tako nesrečne 'ljubezni', ima ljubezen pisatelja do mamice, vojvodinje Guermantske, gloga. Če človek ljubi kadar ni ljubljen, to razmerje poraja ljubosumnost, žalost in obup, naslado v trpljenju. Pri tem pa je celo nesrečna ljubezen minljiva.

'' Swann pa seveda ni bil nič na boljšem, ko je pojasnilo dobil. Če kaj veš, to še ne pomeni, da tisto lahko preprečiš, a stvari, ki jih vemo, vsaj nekako imamo, če že ne v rokah, vsaj v mislih, kjer jih lahko razpostavljamo po mili volji in si torej lahko domišljamo, da imamo nad njimi nekakšno oblast. Kadar je bila Odette v družbi gospoda de Charlusa, je bil vselej srečen. ''

Slednjič se izkaže, da je čustvo stvaritev zaljubljenca, ki z imaginarno podobo prekrije resnično bivajoče ljubljeno bitje. Ljubeči partner je materialno ali družbeno nad ljubljenim, kar odvisnega, na neki način odvezuje iskrenosti. Ker pa tudi ljubeči taktizira in skriva svoje čustvo, razkraja laž takšno razmerje. Tako Swann v času, ko se zaveda da mu je Odette naklonjena, manj skrbi za njuna srečavanja, ko pa začne sumiti v njeno zvestobo, bolestno želi vedeti kje se nahaja in kaj počne.
Tudi prijateljstvo ne prinaša samo radosti. Dejanska srečanja ne dosegajo tistega, kar si pripovedovalec od njih obeta. Že v razmerju do staršev uživa neusklajena čustva. Očeta je pretirana čustvenost spravljala v slabo voljo, mama pa mu jo odreka, ker ga želi napraviti odpornega. Pogosti so trenutki tujstva in osamljenosti.
Odnos do umetnosti se kaže na dva načina: kot ljubiteljski, ki v lepoti išče estetsko ugodje, in kot umetniško ustvarjanje, ki edino rešuje pred minljivostjo in daje življenju višji smisel. Resnični poznavalec umetnosti je Charles Swann, ki ustvarja primerjave med stvarnimi osebami in umetniškimi portreti. Obenem pa ne zmore napisati študije o holandskem slikarju Ver Meeru, čeprav se pripravlja dolga leta.

'' Že vem, tisti fant, ki sem ga nekoč srečal pri vas in ki je tako podoben Bellinijevemu portretu Mehmeda II. ''

Drugi odnos do umetnosti predstavljajo pisatelj Bregotte, skladatelj Vinteuil, slikar pri Verdurinovih in pripovedovalec sam. V roman je vključeno esejistično razumevanje umetnosti. Pojavlja se dvojna usmerjenost v opis in razlago misli hkrati. Na tak način piše Proust pri opisovanju combrayske stolnice, glasbene fraze iz Vinteuilove sonate za klavir in violino, omotično dišečih glogovih grmov, tišine ob rečici Vivonni z njenimi lokvanji.

'' … tema umetniškega ustvarjanja, hkrati razodeva dvosmiselnost časa, ki se obenem kaže kot pozabljanje in spominjanje, kot minljivost in trajnost, saj umetnina tudi minljivosti, katero upodobi, zagotovi preživetje. ''

Proustove osebe se razkrivajo postopoma v različnih situacijah in trenutkih, skozi pripovedovalčeve oči in spoznanja, pa tudi skozi njegovo domišljijo. Dopušča pa prikrito bistvo ljudi, tako je naprimer Odette tudi kokota. Njegove analize oseb in njihovih duševnih stanj v različnih situacijah pričajo tudi o njegovem poznavanju tedanje novejše psihologije, ki je začela raziskovati nezavedna duševna stanja in s tem v zvezi ugotavljala pomembnost sanj za človekovo osebnost.

'' " O ljubi moj glogec, " sem govoril ves v solzah, " ti gotovo nočeš, da bi mi bilo hudo, ti me ne siliš nazaj v Pariz. … In zato te bom imel zmeraj rad! " ''

Svet narave in predmetov ima posebno mesto, je izraz čustvenih stanj. Pripovedovalec doživlja ta svet samega na sebi, z vzpostavljanjem zvez med njim in človeškim svetom z metaforami in metonimijami. Njegov stil je funkcionalen, združuje analizo in sintezo.

Combray

Prvi del prvega romana se začne z razmišljanje pred spanjem, kako se zavedaš kje si, ko se zbudiš. Noči je prečul v spominu na nekdanje življenje pri teti Léoniji v Combrayu. Spomni se pobarvanega stekla, ki je odsevalo podobo Genovefe Brabantske, in pomirjenja, če ga je prišla mamica poljubit za lahko noč. Kot prva šola o ljubezni je občutek tesnobe, kadar mamice ni bilo. Razen tega spomina okrog poljuba za lahko noč je bilo vse na Combray pozabljeno. Do magdalenice, ki prebudi spomin.

'' In tedaj se mi je spomin neneadoma prikazal. Tisti okus je bil okus po koščku magdalenice, ki mi ga je teta Léonija ob nedeljskih jutrih v Combrayu (…), ko sem ji prišel voščit v spalnico za dobro jutro, zmeraj pomočila v ruski ali lipov čaj in mi ga ponudila. ''

Combray niza izseke iz različnih časovnih obdobij. Razdeljen je na dva zapisa - v prvem je izsek iz pripovedovalčevega otroštva, drugi je prepletanje sedanjosti in preteklosti, ki ga sproži okus po magadlenici. Iz preteklosti posega v prihodnost. Uvaja vodilni motiv nesrečne ljubezni, ki ga nehote uvaja sosed Swann s svojimi obiski, ki preprečijo pripovedovalcu mamin poljub za lahko noč.
V drugem delu se iz rodbinske hiše širi na okolico. Razmerja med ljudmi urejajo nenapisani zakoni. Spomni se, da je v Combray prihajal pred Veliko nočjo. V mestu so se vsi poznali. V njihovi hiši vlada (ne)namišljena bolnica, teta Léonija, za katere naklonjenost tekmujeta kuharica Françoise (ima svoje kraljestvo v kuhinji, kjer odslavlja kuhinjske dekle) in obiskovalka Evlalija. Strogo hierarhična družba ne prenese izjem, drugačnosti ali neznancev, tako teto Léonijo vznemiri celo nov pes, za katerega ne ve točno čigav je. Ne predstavljajo si poročanja med kastami, zato se v njihovi hiši ne govori o Odette in Swannu, ki pa prav tako prikriva svoja plemiška poznanstva.

'' Res krasen človek! Kakšna škoda, da si je poiskal tako neprimerno ženo! ''

Zaradi svoje grešne hčere životari tudi glasbenik Vinteuil. Kot Gilbertin oče in znanec pisatelja Bergotta, je za pripovedovalca Swann skoraj mitološko bitje. Kuharica Françoise s svojo govorico in nazori uteleša francosko ljudsko tradicijo. Tudi ko pripovedovalec ostane brez svojcev živi ob njem, kot edina avtohtona priča Combraya, ki je izhodišče spominjanja. Osebe Proust prikaže skozi oči prebivalcev Combraya, namiguje pa tudi na njihove druge obraze. Liki so prikazani iz ene varljive ali pomanjkljive strani: skromni in neugledni Vinteuil je v resnici znameniti skladatelj sonate, ki zaznamuje usodo Swanna. Čeprav deček ve, da je vojvodinja Guermantska živa oseba, je v njegovi domišljiji navzoča kot pravljično bitje. Kot otrok poveže njo z njeno prednico Genovefo Brabantsko, ki je na laterni v njegovi spalnici. V svetu pa se mu razkrije kot navadna, ne duhovita ženska.
Krajevna in osebna imena imajo pomembno funkcijo. V moralnem kodeksu Combraya je ljubezen in spolnost prikrita. Dozdevni poraz pripovedovalca kot otroka ob Gilberti, se šele čez čas razkrije, da to ni bil poraz. Še najmanj boleča je poduhovljena ljubezen do Guermantske, saj si jo predstavlja kot nedosegljivo, ker je otrok. Motiv istospolne ljubezni uvajata Vinteuilova hči in njena prijateljica (prizor v Montjouvainu mu je dal predstavo o sadizmu), napoveduje pa jo tudi Odette. Tudi mesto je urejeno. Ob branju knjig v tetini hiši, se mu porajajo čustva, domišljija pa mu jih še povečuje. Tako si na sprehodu po poljih zaželi kmečkega dekleta. Vzljubil vojvodinjo, ko jo je zagledal v cerkvi, zopet deluje domišljija.
S starši je hodil v Combrayu na sprehode. Ena stran je vodila ob Swannovem posestvu proti mestu Méséglise, druga stran proti posestvu Guermantesov. V okolici na Swannovi strani, se razširi pokrajina v polja, ravnino, in ena izmed poti vodi k cerkvi Sv. Andreja na Polju. Cerkvena zvonika primerja z žitnimi klasi, srednjeveške kipe svetnic pa s kmečkimi dekleti iz vasi Roussainville. Med naravo in človeškim likom je popolna usklajenost. Swannova posest in grad imenovan Tansonville, stoji sredi parka, Vinteuilova domačija Montjouvain pa je tudi na tej strani. Že pokrajina nakazuje na te kraje, kot kraje naslade, s španskim bezgom, rožnatim glogom. Pripovedovalec si je želel videti Gilberto. Ko jo po naključju vidi, se zaljubi v njo. Od domačih želi izvedeti čimveč o njej, tako da jih napeljuje na temo o Swannovih. Na tej strani je veter, ki se je poprej mogoče dotaknil nje in to mu buri domišljijo. Tudi ravninsko polje in morje povezuje z Balbecom, kjer je kasneje spoznal Albertino in druga dekleta. Tako se neko
č v Balbecu spomni, s pomočjo asociacije valovite morske obale na Combray. Kakor se je iz čutnih zaznav razvil nehotni spomin, se je v Montjouvainu rodila poduhovljena Vinteuilova glasba, ki je Swannu tako ljuba. Ta stran je meščanski sloj, hrani se srednjeveška kmečka tradicija.
Nasprotna stran je rečna pokrajina, vzdolž reke Vivonne, je Guermantska stran. Nikoli niso prišli do same graščine grofov combrayskih, Guermantesa. V tem svetu mu v domišljiji prevladujeta čarobnost in duhovnost. Predvsem otroške sanjarije o gospe Guermantes, ki jih povezuje z umetniškimi sanjarijami. Tu opaža zlatice in lokvanje. Sprehodi na to stran spodbujajo željo, da bi postal pisatelj. Njegov prvi estetski vtis je impresija cerkvenih zvonikov v combryski okolici, ki jo tudi zapiše, v trenutku navdiha, v spisu o Martinvillskih zvonikih. Pokrajina njegove mladosti živi v duši, saj mu je tam pustila vtise.
V dečkovi predstavi sta strani ločeni. Šele kasneje, ko so se sloji tudi pomešali, se izkaže da je mogoče priti iz ene strani na drugo, ne da bi se vrnil v hišo tete Léonije. Sam Combray je povezan z obema stranema: s Swannovo ga druži veter, z Guermantesom pa posebna pobožna žalost. Nečloveški svet občuti bolj sproščeno, brez občutkov ogroženosti. Vsi vidiki stvarnosti se združujejo v umetnosti, odkrivajo v umetninah. Kot resna ljubitelja tega se kažeta Swann in pripovedovalec. Starinsko gledljivi na to stvar sta teti Céline in Flora, medtem ko je prijatelj Bloch o tej stvari moderno izumetničen. Swann opazi podobnost med Blochom in Bellinijevim portretom Mehmeda II., kuhinjska dekla ga v nosečnosti spominja na Giottove freske, zato jo poimenuje Giottovo usmiljenje.

'' Swann je že od nekdaj s posebnim veseljem odkrival na slikah starih mojstrov splošne poteze resničnega sveta, … ''

Proust uporablja postopek analogije za opisovanje gloga, domišljijske podobe vojvodinje Guermantske. Kako prodreti v skrivnost človekovega bistva odkriva odlomek o Legrandinu. Ta je živel družabno življenje, ki ga ni priznaval. In raje, kot da bi priznal sorodnike v Balbecu, je povedal celo pokrajinsko etiko.

'' " Ne, ne poznam jih, " je rekel,…; sklonil je glavo in se nagnil k meni kot človek, ki vas hoče za vsako ceno prepričati o čem neverjetnem - kot bi bilo dejstvo, da Guermanteskih ne pozna, le posledica čudnega naključja - obenem pa je položil v odgovor toliko pretiranega zanosa kot človek, ki ne more zamolčati mučne zadeve…''

Kažeta se dva časa: otroštvo v katerem je doživljal radost in trpljenje ter strah pred prihodnostjo ter odrasel svet pripovedovalca, ki se z domotožjem ozira po otroštvu. Uporablja veliko simbolike, predvsem s ponazoritvijo rastlin, za okolje. Za opisovanje mu služita bogata metaforika. Podobe, ki jih je videl povezuje s tistimi, ki ga nanje tudi spominjajo.

Neka Swannova ljubezen

Vložena zgodba se vrti okrog 'ožjega kroga' v hiši Verdurinovih. Swannova videnja ljubezni se pri njih spremeni. Rad se je družil z ženskami, ki so se mu zdele od vsega začetka lepe, želel si jih je. Do njih je prišel prek posredovanja ali priporočil prijateljev, znancev. Ta ljubimkanja so bila uresničena sla ob pogledu na dekle. Odette pa mu sprva ni zbujala poželenja, a je prihajal na obisk k njej pogosteje. Ona ga predstavi Verdurinovim. Prvič, ko je na obisku pri njih, igrajo neko melodijo, ki jo je nekoč že slišal. Po spominu brska kje in kako, na kaj ga spominja ta nehotni spomin.

'' Ko pa je bil spet doma, je začutil, da mu je potrebna; bilo mu je kakor moškemu po srečanju z neznanko, ki jo je videl le za hip, …''

To je bila Vinteuilova sonata za klavir in violino, ki kasneje postane mala glasbena fraza njegove in Odettine ljubezni. Swann se je zavedal, da mu bo Odette ostala dalj časa naklonjena, zato je mirno hodil z zamujanjem na skupne večerje. Za lahko noč, ko jo je spremil do doma, mu je podarila krizantemo, ki jo je skrbno shranil. Drugače ni hodil k njej na obiske, dobivala sta se pri Verdurinovih, le dvakrat je prišel ''na čaj''. Po prvem je pozabil tok za cigarete, nakar je dobil pisemce, ki mu je poleg tega sporočalo še:

'' Le zakaj niste pozabili pri meni tudi srca? Ne bi vam pustila, da ga vzamete nazaj. ''

Na drugem obisku je v njej opazil podobnosti s sliko Botticellija in ji začel biti naklonjen. Naklonjenost pa se je spremenila v poželenje. Bal se je, da bi se naveličala eden drugega, zato je čakal na priznanje kako ga ljubi. Pisal ji je pisma ponarejene jeze, da je dobil njena nežnejša pisma v odgovor. Bil je zaljubljen.

'' …ko je opazil Odettino podobnost z Zeforo tistega Sandra di Mariano, ki je bolj znan kot Botticelli,…Odettinega obraza ni več presojal po boljši ali slabši kakovosti njenih lic,…temveč je videl v njem pramen nežnih in lepih črt, …kakor, da gleda njen portret, v katerem mu je postal značaj njene lepote razumljiv in jasen. ''

Prvič, ko je ni bilo k Verdurinovim, se je zavedel kaj ima. Uvidi, da je sam postal druga oseba, tako se njegova ljubezen razvija v drugo smer. Swann se zaradi čustev začne spreminjati. Ni se hotel posloviti od upanja, da jo sreča, zato jo je iskal naprej po okolici. Našel jo je in se z njeno kočijo peljal do nje. Na poti ji 'popravlja katleje' in začneta se dobivati. Sprva jo je začel prihajati pozdravljat za lahko noč. Doživljal je obnovo, spremenil se je. Obiskoval jo je vsak dan, da se je varoval ljubosumja. Odkar je bil zaljubljen je videl čar v vsem. Glede nje ga je zanimala sedanjost. Ko se zave časa, kadar ga ni zraven nje, postane ljubosumen, sumničav. Zaveda se, da se duhovno ne izpolnjujeta. Po eni strani se je bal razkritja, kakšna je.
Swann je ljubil umetnost in bil mnenja, da je nobena ženska ne bo razumela. Vesel je bil, če sta se z Odette ujela, želel si je, da bi bila ena duša v dveh telesih. Rad je imel vse kar jo je obdajalo. Iskren je do 'vernikov' pri Verdurinovih; pianist, slikar Biche, doktor in gospa Cottard. Ohranjal je stike z visoko družbo, ki bi jim bili koristni. Začel je misliti le na Odette. Ko ga je prvič zavrnila, je želel preveriti ali ga vara, pa se je zmotil v oknu. Začel se je zanimati, kako preživlja dneve, opazil je znake laganja. Proust tehniko sledenja nehotnega spomina, prikaže tudi v zapletenih stavkih.

'' Spomnil se je da mu je nekoč rekla: " Saj lahko rečem gospe Verdurinovi, da mi niso naredili obleke ali da se je moja kočija zamudila. Človek se zmerom lahko znajde. " Najbrž se je tudi za besedami, s katerimi je včasih pojasnila kakšno zamudo ali preložila sestanek, marsikdaj, ne da bi on tedaj slutil, skrivalo kaj drugega, …''

Venderinovi, so ga začeli izločati in salon, ki ju je družil je postal ovira. Hodil je v bližino njenih potovanj, da bi ji bil bližje. Ukvarjal se je z domišljijo, čedalje bolj postaja ljubosumen. Zaželel si je skupnega življenja in se zavedal, da če do tega pride, ne bo tako razburljivo. Začel je videti dva obraza Odette. Ni več zahteval enakega vračila za svojo ljubezen, začne jo presojati kot da je ne bi bil ljubil. Postavljati si je začel vprašanja brez odgovorov. Za svojega prijatelja de Charlusa se ni bal, da bi se kaj zgodilo med njima, in prek njega je preverjal kaj Odette počne. Iz obiskovalca zabav in ljubitelja lepih deklet se je spremenil v bolestnega ljubosumneža.
Po dolgem času je šel v drugo družbo, kot so bili Verdurinovi, udeležil se je zabave pri markizi de Saint-Euverte. Tam je srečal kneginjo Oriane des Laumes, Guermantko, ki ga je spomnila na Combray, kamor ni zahajal več, da ne bi bil predaleč od Odette. Z Oriane sta si bila podobna po načinu izražanja in izgovorjavi. Tudi tu so mu misli bežale k Odette.

'' Joj, spomnil se je naglasa s katerim je vzkliknila: " Saj se srečava lahko kadarkoli, saj sem zmerom prosta! " - zdaj pa ni bila nikoli več; …''

Ker je predstavil generalu Frobervillu markizo de Cambermer, je moral ostati še eno glasbeno točko. To je bila mala fraza, ki mu je priklicala nazaj spomine na Odette, nehoten spomin, ki mu je razkrival obdobje njune ljubezni. Spraševal se je v kakšnem stanju je mogel skladatelj to napisati. Zbudila se mu je misel, da čustva, ki jih je Odette gojila do njega ne bodo oživela. Razmišljal je o njeni ljubezni. Tudi ko prejme anonimno pismo, da ga vara se ni razburjal. Ljubil je resnico in želi jo izvedeti od nje same. Oči začne opirati v preteklost njune ljubezni, stvari, ki jih ni vedel. Začne jo kar izpraševati. Odettina priznanja, naprimer glede spolnosti z ženskami, so mu bila izhodišče za nove sume, zato je kar vrtal in vrtal naprej. Za vsemi besedami je zdaj čutil laž, a s časom ga je nehala boleti.
S Swannovo ljubeznijo, to vložno zgodbo nakaže dogodke, ki se kasneje iz vsega porodijo in razrastejo. Tako naprimer, ko pove, da je bila Odette pri pripovedovalčevem stricu Adolphu, pri katerem jo je srečal tudi pripovedovalec, samo, da ni vedel, da je ta koketa Odette de Crécy. Izve tudi, da mu je že na dan, ko je ni srečal pri Verdurinovih, lagala kje je bila. Ko je bila Odette večkrat odsotna je čutil, da se trga od nje, a ni mogel vzdržati brez nje.
Na omnibusu nekega dne Swann sreča gospo dr. Cottardovo, ki mu je povedala, da Odette pri Verdurinovih govori on njem. To Swannu vlije normalna čustva, ki prevladajo nad bolestnimi. Poslovil se je od ljubezni, Odette zaradi katere je trpel in ki je zdaj ne bo videl nikoli več. Nekaj dni kasneje jo je še videl v sanjah, kako ga vara z Napoleonom III., ki je bil pravzaprav Forcheville.
Imena krajev: Ime

Po vložni zgodbi se roman nadaljuje v pripovedovalčevem svetu. V Balbecu se v viharnih dnevih spomni na veter v Combrayu. Swann mu prikaže ta kraj z umetniškega vidika, in pripovedovalec ga začne gledati z novim čarom.

'' O, Balbec, seveda ga poznam! Balbeška cerkev iz 12. in 13. stoletja, še na pol romanska, je morda najzanimivejši primerek normanske gotike. In kako je nenavadna! Človek si misli, da gleda perzijsko umetnost. ''

Svoje sanje je priklical z imenom mesta. Predstave, ki so mu jih nudila umetniška dela, poenostavljene podobe, so v stvarnem življenju pripeljale do razočaranja. Želel je spoznati, kar je imel kot kopijo iluzije v glavi. Razočaran je bil nad tem, da je namesto potovanj po evropskih mestih moral na Elizejske poljane, kjer pa je srečal Gilberto. Tudi dekle je imel drugače shranjeno v domišljiji, kakršno je videl. Upanje o njeni ljubezni je zaničevalo preteklost in gledalo naprej. Uvidel je, da je Gilberta v očeh njenega očeta drugačna kot njegovih, takšna kot je on za njegovo mamo. Ko se Swann in pripovedovalčeva mama srečata v trgovini Swann pove, da ve zanj in to pripovedovalca zopet navduši. Zamišljal si je, da bi bilo vse drugače, če bi ga Gilberte ljubila. Njej je bilo zanj vseeno Kadar je vedel, da je ne bo na Elizejske poljane se je gibal v krogu, kjer bi jo utegnil srečati. V Drevoredu akacij je naletel na njeno mamo, gospo Swann, ki jo je videl kot kraljico, zanjo pa je bil brezpomemben. Gozd se je
od takrat spremenil, tako kot družba in okolje.

Zaključek
Moderni roman, kakršen je tudi V Swannovem svetu, ne priznava več togih fabul, ampak jih razbije. Sestavljen je iz različnih sestavin, dogajanje je v različnih časovnih obdobjih, vse pa je povezano s skodelico čaja in magdalenico, ki v pripovedovalcu obudi spomin. Čustva in misli s pomočjo nehotnega spomina, pričarajo nazaj pripovedovalčevo otroštvo, življenje v Combrayu. Umetnost je Proustu služila za prikazovanje čustvenih stanj oseb. Prikazuje različne ljubezni: otroško vez med pripovedovalcem in mamo, namišljeno nesrečno ljubezen z Gilberto, ter namišljeno, za katero se zaveda, da je obsojena na neuspeh, do vojvodinje Guermantes. V vložni zgodbi se kaže razvoj Swannove ljubezni do Odette, za katero že vemo, da je postala njegova žena, da ga vara in je bila kokota. Sprva jo je gledal, kot žensko, ki mu ne zbuja poželenja. Zatem se mu s primerjavo umetniških del, odpre nov pogled na gospodično de Crécy in začne jo oboževati. Ker pa mu ljubezni ne vrača, 'zboli' in si jo želi. Ob ponovnem poslušanju njune ma
le fraze, pa ugotovi, da ljubezni ne bo mogel dobiti in se tako umiri. Vse dogodke, ki so v užitek osebam, Proust prikaže kot, da so se zgodila po naključju. Tako, ko sreča pripovedovalec Gilberto naključno in ko Swann ob videnju Odette enake Botticellijevi sliki, doživi zanimanje zanjo. Vsako hrepenenje, pa zaradi časa, ki mineva in spreminja osebe, tudi ob dosegu svojega cilja, ne doživi zadovoljstva. Tako, si Swann obupno želi Odettine ljubezni, hrepeni po njej in se na poti do tega, da bi postala njegova žena, spreminja. V tem delu se odraža Proustovo dojemanje sveta, da vsako spoznanje pride prepozno. Tako v vloženi zgodbi prikaže spoznanje Swanna o svoji ljubezni. Resnično ga osreči le nesluteno, kar ni bilo nikoli cilj hrepenenja. V času, ki mineva mora človek prisluškovati sebi. Tako je Swann prisluhnil sebi in prišel ob koncu do spoznanja. Proust mu v usta položi besede:

'' In če pomislim, da sem zapravil leta in leta svojega življenja, da bi bil najrajši umrl, da sem doživel svojo véliko ljubezen - in da je vse to veljalo žensko, ki mi ni bila všeč in sploh ni bila po mojem okusu! ''

Delo se ukvarja s človekovim prilagajanjem življenju. Všeč mi je Proustov način odkrivanja samega sebe (v knjigi je to pripovedovalec) z brskanjem po spominu. Včasih kakšno stvar pozabimo in jo nato nehotno odkrijemo, ter nadalje presenečeno odkrivamo. Sama knjiga je na trenutke, po mojem mnenju, preveč dolgovezna z opisi, ki pa so seveda pogled v pripovedovalčevo notranjost in zato nujni, kar povzroči manj navdušenja za nadaljno branje. Vendar mi je delo pokazalo način, kako prisluhniti sebi, se raziskati in priti do kakšnega spoznanja.

Podpirajte našo spletno stran, da bo živela še naprej in si oglejte z klikom eno
od reklamnih povezav, ki vas zanima med naslednjo izbiro

Pripone: SVETOVNAknj_-_Marcel_Proust_V_SWANNOVEM_SVET.doc

IZMENJAVA POVEZAV
Free Computers websites listing and linkexchange
Free submission to our Web Directory - Category Computers.
Free velikan.net web directory - linkexchange
Web directory at directory.velikan.net - add your sites for free - free link exchange.

Free Computers websites listing and linkexchange
Free submission to our Web Directory - Category Computers.
Toplotna obdelava Kaldera d.o.o.
Toplotna obdelava kovin Kaldera d.o.o.

Free wwwlinks.50webs.com websites listing and linkexchange - Arts
Free submission to wwwlinks.50webs.com Web Directory - Category Arts.
Frizerski studio - frizerski salon Alja
Moderne frizure, modne trajne, frizerski salon in frizerski studio Alja
Domov | Galerije slik | Seminarske naloge | Učne priprave | Ostalo Spletna stran je avtorsko delo avtorjev prispevkov.
Vse seminarske naloge in učne priprave so brezplačne.