ZA PRAVILEN OGLED DOKUMENTA POTREBUJETE FONTE, KI JIH DOBITE NA WWW.SLO.SLOHOST.NET
Glas L
Pred i, e, é, ?, 6, et. E > srednji L
Pred u, o, a, ?, ?i, ó > trdi Ł
Za e, i > mehki, palatalni L'
Palatalni L'
Pisno od 16. - 19. stol. Izg. se pozicijsko l+. Potrjen že v BS, s KJ pisava nedosledna (Trubar ne piše, Krelj da, Dalmatin niha). IDE ga ni imela.
Trdi Ł
Iz KJ izginja v Trub. času. Se govori, ga ne pišejo. Do 15. stol. vse 3 možnosti, a ne hkrati in dosledno. Po tem gre razvoj po svoje, sploh v nar., v KJ pa v enoten srednji L > poenostavljenje. Pričetek s prenehanjem palatalizacije, ni več šibkih (pred 6=L'), krepkih (pred ? = Ł) pozicij, ker je enoten polglasnik.
Razvoj L
1. odprti zlogi (| odpade na koncu bes.). Na koncu bes. en sam položaj.
2. Če | sredi bes. odp. se ?>o, 6>?. v?l6k? > vo?k
3. po 10. stol. Ł in L' sovpadeta v L. a) skupina Ła > škatla, sk. l'?/l'i > mlin
4. pred zadnjimi V se po izg ? pojavi sr. L. byŠ?>bil. V SKJ Ł ni več, le v nar.
5. Ł se bliža srednjemu L s prenehanjem palatal. in po izp. 6 (10. stol.). V narečjih ohr.
Razvoj Ł
3 možnosti razv.
a) Ł pred zadnjimi samogl.
b) Ła > wa
c) Ł na koncu bes.
a. ohr. v posameznih govorih: RNS, NNS, ŠNS, Sav. dolina, Bela Krajina, del DNS
b. skupina Ła iz težko razl. razl. opusti sredinsko zaporo in preide v wa = artikulacijska posebnost. Narečja premikajo nagl. > švapanje (KNŠ, GNŠ, Dravska dol. za Muto).
c. po prenehanju zak. odprtih zlogov. Podoben je trdi Ł pred konzonanti. Oba ostaneta trda, tudi, ko: Ła>la v KJ; Ł?, Łk…L?, lk > do tega pride v 19. st. V SKJ nekaj skupnih bes., ki k. na obstoj Ł: del. l. m. sp. ed.; sam. m., ž. sp. ed. (kol, pol); prid. (bel, cel, gol)
Posebnosti
1. v PNS w na k. bes. preide v a/o (bia - Prlekija, šo - Prekmurje)
2. razv. Ł v izp. iz sam. na L6: L6>Ł>ú; L6>L>LK (sol6 >soŁ>soú). Sam. se pričnejo skl. kot delaú>delav|c. -v|c/-v|n postaneta tvorni obliki. Pojavi se v 19. st.
a) Poseben razvoj: na L vpliva MVR: Ł>ú MVR ob zvezah Ł+|. |>?, L>ú (kozolec>kozoúc, m|gl`a> m`|gla)
3. razvoj Ł v sam. izp. tipa tkaŁec
(6>|) tkaŁ6c>tkaúca Ł>ú/v/l; Ł+K>ú; LA+K>ú
4. razvoj Ł v tujkah je podoben razv. v izpeljankah. Nem. sposojenke so se prilagodele slo. glas. razmeram. 1. tuji LA>ŁA (WA), 2. L>Ł, 3. L>L' (volk>fol'k>folk)
Pojav L-kanja
soú>solo - genitiv kaže na Ł; prijatelj, žulj - pojavlja se L'
Pri sam. v im l>ú. Obstajajo narečni odstopi od fonetičnega pravila. Vrsta besed ima že v im. L (ne ú) - bol-boli, spol-spola. Živo govori kažejo na pospl. (kol-kola, koú-koúa), kar je problem za SKJ. = povzroči razpravo o l-kanju.
L-kanje se pojavi v Janežič-Sketovi slovnici 1889. Sket vpelje l-kanje. Navdušeni so Prleki - Ilešič. V sr. slo.je sprememba nenaravna. Ilešiču po robu Škrabec > premik v jezikosl. centr. govorov. Štrekelj začetnik dialektičnih raziskav na Slo. Odkril, da nimajo vsa nar. intonacije, ki jo je povezal z l-kanjem. Obst. sam., ki imajo L vedno ohr. (etim. upr. L: skala-skal; darila-daril). Do 16. st. dariŁo>darilu>daril>dariu - končni l > u v centr. nar.
V sam. izg. več različic: L, ú, LJ. Včasih je nastala tujka: general, maršal, ampak ni občutka, da je tujka. V tujkah se L ohr. Besedotv. povezano z l-kanjem. V 19. st. nove bes. (dvigalo, letalo, gasilec) gre za skup. novih bes. na l. v polgl.; iz gl. kopati>kopalnica (-vec, lec).
Kako z izpeljankami na -|c in -alo? > brivec, pivec, igravec - v narečjih dosledno -v|c. V 19. st. forsirajo -l|c, Janežičeva slovnica uzakoni prehod -v|c>l|c. Do 16. st. obe obl. enakovredni. Predkonzonantski sklopi v nar. dajo -u. Uveljavi se močnejša obl. -l|c.
L v bes. likalnik pojasnimo z analogijo. L tudi v neim. skl. Analogični l tudi v dialektih. V štaj. -l v vseh obl, v centr. nar. -ú v vseh obl.
20. st. in l-kanje
Do pravopisa 1962 vpr. rešeno histor. - dovoljene dvojnice. -l pred V = srednji l, -l na koncu bes. ali pred konz. je -ú.
Toporišič uvaja -v|c. Dovoljuje pisavo z v, če sta v bes. 2 l: volilec>volivec.
Razvoj srednjega L
Nastal zaradi odstopov od Ł. To se je pokazalo pri razisk. kr. imen in priimkov.
Pozicija pred konz., moral bi biti Ł, pa ni: Dolsko>Dovsko.
s|nce - s|lnce, s Škrabcem prične veljati sonce, ki pa ni etimološko. V 19. stol. je Metelko uvedel etimol. pisavo v slovnici l. 1825. Solnce>sounce>sunce - oŁ>ou>u; oŁ>|>?.
Razvoj palatalnega L'
2 izvora:
Razvil se iz skupine ol+a > vol-a. srednji/trdi l + a/o > palat. l'!
Po onemitvi šibkih glasov. Bes., ki se konč. na p, b, m, n + a/o (zem+ia, kap+ia)
V slov. se l' pojavlja v:
1. krajevnih imenih: oblike so nastale s premikom besed s korenom na p, b. Veda o kr. im. dokaz., da so kr. im. na p, b (m, n), ki so bila PSL, razvila l' (Borovlje, Dravlje, Savlje)
2. Pasivni del. -n (pokropiti, pokropljen)
3. Glagolo V. sk. na -e (jemati - jemljem; gibati -gibljem).
V KJ moramo pisati in izg. l', kje je etim. upravičen (volja, Ljubljana). To pisavo je uzakonil Kopitar 1808. L' se danes izg. kot 2 fonema. l'>l>ú>>o,ú,l = v SJ ni več dokaza za l.
Etim. palat. l' se je razv. v 5., 6. st, izpričan v BS, v nar. razv. do 16. st. PRNS ga ima, drugi ne. Red naredi Kop. v 19. st.
L' v narečjih
1. l' ostane l' le v PRNS, še tam ne dosledno. Sliši se: med dvema V; v poziciji na koncu bes. (volj); na zač. bes.
2. l' ostane, a se položajno spremeni
a) na Krasu l'>l; l'+ü; l'+ie; l'+ć,n' (ključ). V teh pozicijah bo v Komnu izgubil palatalnost, razvoj otrdi, a se sliši palat. izg. zaradi ü/ie (ključ>kljüč>klüč)
b) v beneških govorih l'+j=g (kašelj>kašeg)
c) Rezija: med dvema V j iz lj onemi V+lj+V = V+l+V (polja>pola).
Razlike med deležji in deležniki
v BS del. na -č, -ši, -e, po BS se del. na -ši izgubi. Pojavi se v 19. st., postane moderno. Ravnikar vnese del. v osr. govor, a vidsko nepravilno. Metelko jih uvede v slovnici v 2/2 19. st. Toporišič del. na -č, -ši poda s star. primeri, enako vrednoteni.čeprav rahlo stil. zazn.
SCS pozna 3 pripone 1. -y (m. in sr. sp.) nesy z ses?šti -?šti; 2. -(-)ę znaję znaj?št -j(?); 3. ę prosę prosęšti -ęšti.
Del. -č se je skl. po tredi in mehki skl, imel je staro psl obliko, ki je pod. imensko osn. z -j6 -ja -je. Izraža istodobnost glede na druga dejanja.
Del. -ši se je skl. po trdi in mehki skl.ali pa po sestavljeni skl. Izraža preddobnost.
Spremembe v osnovnem elementu
1. atematski gl. v 3. os. mn. (dadęt, vedęt) vplivajo na tematske z osn. na -d (gledejo) .
2. trpim - trpem
3. rasti-rastem-rasem > po analogiji odpade -t-
4. pomešanje pomena morem - morem
5. kontrakcija v gl. umijem - umem. Inf. oblika da novo prezentovo
Deležniki/participi
I. sed. del. -č
T: je prid. b., ki se v sp., skl. in št. ujema s sam. Izraža gl. dejanje, ki se vrši hkrati z drugim - rabi se kot prislov načina. Participi so iz verbalnih oblik izvedeni prid. z nominalnimi končnicami in gl. v osnovi. Od 10. st. se rabijo kot dol. prid (trpeči, trpečega, trpečemu).
1. oblika trpeči: -i se obrusi, nastane oblika trpeč. Tako se izvede adjektivizacija participa.
2. končnica -eč > -oč (delaječ>delajoč)
3. končnica -oč, -eč (ležoč,ležeč; klečoč, viseč) povzroči kompromis > sinkretizem.
II. trpno sed. del.
V slovanščini se tvori s prip. -m?. V slo. ni nič takega, le oblike ljubimec,. ljubimka so sam., ki izvirajo iz participov.
III. pretekli del. -ši/-iši
v SCS tvorimo z ?, ?ši / 6, 6ši (jad?>jad?ši, pros6>pros6ši). Ravnikar se navdušuje nad temi oblikami, od Trub. do 19. st. ni več teh obl., Toporišičloči del. -(v)ši in deležje. Del. -ši izraža dovršena dejanja, deležje -ši izraža preddobnost
IV. Ptc. pret. aktiv - opis. del. -l
Se tvori iz nedol. osn. + sufiks (l?/la/lo; ly/la/lo). Ohr. je v priimkih (Premrov, Zaletu). Top.ga rabi za opis. časov in nakl. Je navadna prid. bes. (usahel, osupel).
V. Ptc. pret. pas. - trpno pret. del. na -n/-t
V SCS se tvori s prip. t? ta to (pet), n? na no (viden).
Končnici sprva omejeni na dol. gl. vrsto, kasneje se pomešata (napet, vzet). Razvijejo se tudi palatalne oblike (nesen>nešen). Top. deli na: 1. trpni del. -n/-t za izr. lastnosti (bo napravljeno)/kot prilastek (zatiran narod). 2. del. stanja -n/-t Je lastnost, pridobljena z izvršitvijo dejanja. Navadna prid. bes. (Hiša je zidana.).
Infinitiv
Slovanščina poznala 2 inf. Kratkega na -t? in dolgega na -ti. Bila sta pomešana še v psl.
Imperativ
Izraža željo/prepoved/zapoved. V IDE je imel to funkcijo optativ. Končnica se sek. Danes se izg. sledovi II. palatal. (reci>reči; vrzi>vrži). Upor. ga v 2. os. ed. Za 3. os. ed. je raba velel. posebna (Pa bodi po tvojem.). Čas v velel. je sed.
Aorist
Izraža dejanje, ki se je vršilo in dovršilo v pretekliku. V SCS ohr. 2 aorista: krepki-sigmatični in pravi-asigmatični. 3. oblika je tematični, nastal s križanjem obeh (rehom+rekom = rekohom). V Slovan. jezik. se prične izgubljati (ostanki v BS in Celovškem r.). Dobi funkcijo prezenta in postane nepotreben
Imperfekt
Dejanje, ki se je v pret. ponavljalo ali trajalo dalj časa=prezent v preteklosti. Tvorba enostavna: vsi gl. koreni razš. osn. z ?, na to končnico se pritika ?. Zato sklepamo, da ima imperfekt infinitivno osn. V vseh dial., razen v Reziji, je izginil. Fleksija (ah?/aše/aše; ahom?/ašete/ah?; ahove/ašeta/ašete).
Kondicional
Ohr. v SKJ in v nar. v obl. -bi v vseh skl. in št.
Supin (namenilnik)
IDE tvori s prip. -tu-. V Slovan. se ni obdržal, zamenja ga kratki in dogi nedol. prihodnost/namen označuje, ko gre za obliko: hočem/bodem+inf. Po BS se razl. med nam. in nedol. izgubi. (ed. bim?/bi/bi; mn. bim?/biste/b?).
Klasifikacija glagola
1. nedoločniška osnova. Po dobrovskam jo prevzame Miklošič, danes ohr. v deskriptivnih slovnicah. I. gl. na -ati/-eti (delati,želeti), II. -iti (krožiti), III. V+-ti (piti), IV. koren se konč. na konzonant -ti (tresti). Prezent služi za razporeditev v pododdelke.
2. sedanjiška osnova I. -am (delam), II. -im (krožim), III. -jem (pijem), IV. -em (tresem), V.-m (jem). Inf. služi za razporeditev v pododdelke.
Prezent v slovenščini
Ednina: 1. os. -? (tematski gl. plet?), -m? (atematski gl. vem?, dam?). 2. os. -ši/-š6 (atem. veš, daš); -si/-s? (tem. gl.). 3. os. -t?, ki je izginila. Danes le osnova -? (dela)
Dvojina: 1. os. -va/-v? V slov. delno ohr. za ž. oblike. na Štaj. in v V dial. končnica -ma. Opuščajo dv. v korist mn. Pod vplivom mn. obl. smo imamo v dv.: sma, madva trpima. 2. os. -ta/-t?. Razcepljenost na m. in ž. sp. Pri atem. -sta -ste -sti. ŠNS, Slov. Gorice: -ta v atem. fleksiji (data, veta). 3. os. -ta/-sta. Teatični (-ta, -te, -ti), atem. (-sta, -ste, -sti). Ker je imel jezik -s- za končniški el., glas preide v tem. fleks. (vesta, pridesta). V ŠNS končnica -ta (data, veta).
Množina: 1. os. -m?/-mo Primarna in sek. končnica. Vseh 5 atematičnih gl. (sem, jem, dam, imam, vem) je izšlo iz IDE perfekta. 2. os. -te. Za tem. in atem. fleks. v slov. j. se konč. obdrži. Ponekod nastopa korenski -s-. 3. os. -?t?/-o/-jo. Tematski (ber?nt?), atematski (s?t?). najprej onemi ?, kasneje tudi t v slovan. (dado, vedo). do 16. stol. razšir. konč. -o, kasneje razširjena z -jo. -e danes redka, nadomeščena z -o, ki se razširi z -jo (bole, bolijo). Povsod najobičajnejša -jo, ki ni prvotno sest. iz j+?+?.
Zložene glagolske oblike
Tvorne: sed., pret., prih., predpret. Trpne: sed., pret., prih., predpret., nedol., del., deležje.
Nezložene glag. obl.
pov. sed. (delam), velelnik (delaj), deležn. -č (delajoč), del. -č (delajoč), del. -e (hote), dolgi nedol. (delati), nam. in krat. nedol. (delat), del. -l (delal, usahel), del. -ši (vstopivši), del. -n/-t (delan), stanje -n (delan), glagolnik (delanje).
Razvoj M, N, N'
1. n + drsnik > n'; n + > nj
2. n + | + j > nj
3. m je nast. iz IDE m. VmK, Vm? > psl ?; VnK, Vn? > psl ę
Se nista veliko razvijala. Poseben razvoj ima n'. Asimilacija: 1. n>m (n pred labiali je m: braniti>bramba). 2. m>n m+tdrlncčsz (seden), m> n m+kgh (zamka>zanka).
Spremembe v narečjih
Je veliko več sprememb. Razlog je težka artikulacija.
1. palatalni n' se v slov. izg. kot en fonem. Izjema PRNS. Tendence razv. n in n': kjer se je ohranil, je artikulacija razpadla na dva fonema.
2. nj>n+j>n (kona
3. nj>n+j>j (koja). Opušča nosni el. Izguba nazalnosti (svinja>svija), ohr. nazal. na kocu bes. (kostanj>kostaja).
4. Anticipacija: nj>j+n>jn (kojna, cujna). Je zamenjan izg. fonemov. Pogosto v otroškem govoru, na Gorenjskem
5. Disimilacija: 1. n - n > l - n; 2. n - n > d - n (nobeden>dobeden); 3. n - n > m - n (planina>plamina); 4. m - m > b - m (mramor>bramor); 5. m - n > b - n (nezinec>bezinec).
6. Analogični n; pri sam. v PNS, ki pod. osn z n (seme>semena).
7. Analogični m; pri glag. (prijeti>primiti)
Zgodovonski razvoj
V BS je nj, po protestantizmu se razvija kot l'. Nekateri pisci se ga izogibajo: Trubar (jn), Krelj (nj), Dalmatin (jn). Zapisan neenotno, normira ga Slomšek v 19. st.
Razvoj glasu R
Poznamo: sprednji, mehki, zadnji
r' se je izgubil, v nar. ohr. med dvema vok..v SKJ so redke bes.enozložnice, ki imajo možnost, da trdi r spremenijo v mehkega. Neim. mehki r': car, fur. Splošno: r podaljšujemo z j le Slovenci.
Posebnosti v razvoju R
1. na koncu bes. onemi: bratr?>bratr>brat
2. sogl. sk. čre/žre je stara slov. sk., ki je v nar. izg. r: če/že - zaradi MVR - v SKJ od 16. stol. naprej. Na Z meji je razvoj nekje vmes: č|re/ž|re. V nar. je čre/žre ohr. v etimol. podobi.
Razvoj R'
Sprememb je več kot v r zaradi pozicije glasov.
1. pozicija na koncu: r'>r, r'?>r (zidar'>zidar)
2. za vokali: razcepVr'>r+ (zidar'a>zidarja)
3. pred konzonanti: r'>r otrdi (zidarski), r'K>r
4. na zač. bes. ® (rja, rjuha)
V SKJ možen le en izg. r: srednje jezični (Nemci: sprednje in zadnje jezični, Francozi: zadnje jezični).
V psl je r v dol. bes. onemel (bratr?>brat). Po 10. stol. ? odpade, r na kocu bes., zveneči in nezv. ne gresta skupaj, vmes nastane sekundarni |.
|+r > ru/ri // er/ar (®men>rumen, ®reč>rudeč, ®ja>erja).
Če sta v bes. 2 r:
a) r - r > l - r (revolver>levorver)
b) r - r > r - l (terciar>tercial)
c) nam r se pojavi drug zvočnik: r - r > m - n (martrati>mntrati); m - n (larber>lamber); j - r (farmošter>fajmošter)
Spremembe zaradi metateze: l - r > r - l (kolovrat>kolowret>korúlet).
Upad v konz. sklopih (krompir>kompir).
spremembe v predponi raz-rez (razločiti>arzločt).
Razvoj P in B
Sta ustničnika, zapornika, podedovana iz IDE, ko izgubita pridih, postaneta zapornika (pheol>plav).
Narečni razvoj
Izginjata pred t, s, h, ali pa se adaptirata.
1. pt>t (ptiva>tica). Adapt. poteka v 2 smereh: v SKJ pt izgine, v nar. lahko preide v ft (ftič)
2. Asimilacija in disimilacija; (dleto>delbto).
3. Spremembe p in b sredi bes. (hrbtišče>hrtiše; b6čela>čela>čebela).
4. Redukcija: za+ob+s+tanje
5. Okrepitve - narečne posebnosti: ključ>klapč; sirota>sropta
6. b>f na komcu bes.: žleb>žlef
7. b>p zob>zop
8. pf>p zerupfen>čerupati
9. v>b vamp>bamp
Razvoj T in D
Podedovana iz IDE, nastala po izgubi pridiha
1. th d > t d; tt dd > st zd
2. stl za/pred m, n > ? (sl) (mastlo>maslo)
3. Primarni tl, dl, se olajša v l (kridlo>krilo). Sekundarni (po 10. st., ko odp. red. vok.) t+6l; d+6l > tl, dl. V nar. sek. dl izginja (padla>pala).
4. Diferenciacija: tl, dl > kl, gl (tlačiti>klačiti; dnes>gnes) - predhodno še metateza.
5. Redukcija - dentali lahko do ničte stopnje. tc>c (ot6ca-oca-oča-oče); dc>c (s6r6dce>srce); tč>č (ot6če>oče); ts>c (l'udsko>l'ucki); dn>n (d6n6s6>nes).
Razvoj K, G, H
Mehkonebniki, podedovani iz IDE, doživeli veliko sprememb.
K
1. k+6/6+k/k+h > h+k (meh6k?>mehko)
2. kt/6t>xt/št (k?to>xto).
3. kč>hč (mekčati>mehčati)
4. k:h:y dialektalno: predlog h pred k, g; zveneči y
5. k>q grlni izg. (Rož, Zila, Podjuna).
G
1. g>k (bok>boga), g>h (boh>boga - koroško).
2. g>y grlni izg. glasu g.
3. g>y>x (goba>yoba>xoba>oba)
4. g+IE?>g'>d' (angel>anjgeo ...). t>ld'>dj __ dj>j - dvoji glasovi prehajajo v en glas.
H
x - nezveneči pripornik; h - zveneč, rahel pripornik.
1. h>j/? j=proteza (hiša>jiža)
2. xč>šč - skoraj dosledno v vsem slo. prostoru, šč pa je ohranjen ali ne (xči>šči).
3. hočem>čem
4. xc>sc (xcat>scat) - večinoma narečno.
5. palatalizacija k g h > č ž š; h k g > c z s - obraten razvoj.
6. premet: noge>nojge.
Razvoj V in F
Je zobnoustničnik, zvočnik (ú - ustnično ustnični; w -zveneči; ? - nezveneči).
1. V nekaterih nar. se ú spirantizira. in se izg. kot pripornik (ú>Š vino>Šino).
2. ú onemi v izgasju ali na začetku bes. pred sogl. (vprašati>prašati). V izgine sredi bes. a) redukcija: (vzeti>zeti); b) asimilacija (obvetati>obetati)
3. Zveza v+i se lahko spremeni v j > značilno za GNS, DNS, RNS (na glavi>na glaji).
4. Končni v se lahko premenjuje z dvoustničnikom v?>ú/oú (drv>droú).
5. disimilacija (veverica>bebrica).
6. protetični v (uho>vüha).
Podedovan iz IDE, na prehodu v PSL začel doživljati spremembe.
1. úed> psl vod >voda. ú pred sprednjimi vokali (i, e)=zobni izg; ú pred zadnjimi vokali (a, o, u)= ú (was)
2. ú za V in pred K (bratov/bratof/bratu)
3. ú pred sonanti in K tvori poseben sklop (úr>r; úl>l).
4. ú za posameznimi K onemi (ob-vit-el6>obitel6).
V KJ se v 18. st. zgodi, da gre ol>u po vzoru gorenjščine. 16. st. ol:ov; 16.-18. st: oú>ov/ol. V 18. st. se dvojnost izgubi in obliko sovpadeta oú>ú.
Posebnost: pred srednjimi samogl. se nam. disimilacije začne razvijati protet. v = značilno za V Slo. (uha>vüha). Pride do protez v j h - imajo sekundarni razvoj in so znak slovanščine, ohranjajo ga narečja.
Spremembe F
pt>ft (ptica>ftica); v?>f (županof); u>f (učiti>fčiti); pt>vt>ft (ftič); bt>ut>ft (ftica); b(p')>f (zof). Prehod B, P v F je znač. centr. govorov. Glas f se pojavlja tudi v drugih bes., največ v onomatopoejskih izrazih (frfotati).
Razvoj V iz psl
1. v
Razvoj J
Nastal v slova. po jotaciji. Izg. se večinoma priporniško. Pred samogl. priporniško (j - jakna); za samogl. pa kot samogl. (i - ajda).
Prvotni izvor
V psl se samogl. i izg. kot sogl. IDE >j (treis>tr6je); sekund. nastanek iz jata/dolgi i IDE >?/i za V in pred K; psl j6>i (j6mo>imo); psl j6>j (kraj6>kraj)
Drugotni izvor
Pojavijo se še druge možnosti razvoja, ki se vežejo na slovanski razv. (pred BS in po 10. st.).
dj>j; n'>j; l'>j; izglasni j, ki zapira zlog (tukaj); parazitski j (pojstla).
Posebnosti
1. j>dj (jastreb>djastreb), dj>gj; 2. j>? - kontrakcija (mojaa>ma, pajs>pas); 3. deiktični j je značilen za Prlekijo in Prekmurje.
Razvoj sklopov ŠT', ŽD'
V slovans. prostoru ohr., v slov. pa v tipu bes. zapustiti, jezditi. zapustj-on > stj > č > sč > šč; jezdi+a>ježa. V SKJ je šč ohranjen, narečja ga olajšujejo v š.
Razvoj C Z S Č Š Ž
Vsi so psl glasovi, nastali kot produkt palatalizacije in jotacije.
1. Slekanje je pojav, da se sičniki in šumniki med seboj ne razlikujejo.
2. Repalatalizacija: izginjanje palat. refleksov (roka>ročica>rokica).
3. Izginjanje sledov II. palat. pri velelniku (teci = pog. teči).
4. Asimilacija: sogl. skup. se zaradi asimil. pojavov spreminjajo: čt>št (počten>pošten), sk>šk (skarje>škarje).
5. Rotacizem: VžV > r (k+ire>kir>ki). Enako se razvijejo vsi podobni SCS zaimki.
6. Asimilacija: sčasoma>ščasoma, z njim>ž njim. To je v slo. nar. prostoru pogost pojav, ker so osr. govori taki, da težko razlikujejo dva podobna glasova.
7. Redukcija: stk>sk (otpustka>otpuska).
Samostalnik
Značilnosti sloven. razvoja:
1. Rezultati I. in II. palat. so odpadli (greh greše>greh).
2. Trda in mehka skl. se združita v enotno skl.
3. i-jevski sam. so redki že v SCS in izginejo oz. preidejo v o-jevsko m. skl. ali v i-jevsko ž. Takih je 15 (medved, zver golob ...). Ohranil se je en sam: p?t.
4. u-jevska m. skl. sam.; bilo jih je veliko, pustili so sledove (most, mosta, mostu).
5. Osnove na -n-, konz. osn. so se ohr., tožilnik se posploši (kamen - kameni/kamny)
Slovenski razv. po skl.
1. V šibkih legah polglasnika onemita; v mest. ed. se razširi končnica -u; ? ostane le v narečjih; iz mehke i-jevske skl. se pospl. končnica -i.
2. V mn. se pospl. končnica -i, manj pogosto -ovi.
3. v im. mn. imamo -je iz i-jevske skl.
4. V tož. mn. se pospl. končn. -e iz mehkih osnov.
5. V rod. mn. brezkončniška oblika (otrok, konj, zob).
Samostalniki moškega spola
O-jevska skl.
Ednina
Imenovalnik: ni večjih sprememb. Onemitev 6,? in maskulinizacija neutrum (rab?>rab)
Rodilnik: iz SCS končnica -a, nenagl. (sin?>sin>sina) > izvira iz starega ablativa, ob njej še končnica -u - je ostanek u-jevske skl. Obstajajo narečne posebnosti.
Dajalnik: uveljavi se u-jevska končnica, je nenaglašena za razliko od rod. V narečjih so še druge značilnosti (u>ü>i; -e; ei; u>|>o).
Tožilnik: vse oblike enake im., pojavi se kategorija živosti: tož=im >než, tož=rod >živo.
Zvalnik/vokativ: imel trdo in mehko konč. -é, -ú do 15. st., -u se pojavi pri več besedah, -e se ohrani le pri: France, Dane, Lojze, Jože. Danes je zvalnik vsak zvalniški polstavek, ni pa poseben sklon.
Mestnik: 2 končnici: -? -trda, -i/-u -mehka. SKJ ima -u, -e se pojavlja, če je refleks za ?. ? danes Ziljščina, Rezija ... jat ni edina končnica. - i je mehka, nastala iz u prek ü ali pa iz i-jevske. Danes še v: DNS, GNS, KNS. -u prevlada.
Orodnik: v KJ je trda in mehka osn. Po pregl. prehja -om v -em. Trubar preglasa ni poznal, niti ga ne pozn. na ŠNS, v Beli Krajini > imajo končnico -am - akanje. To se razv. pod vpl. množ. sam. v daj. sr. sp. (jetra, jetram)
Dvojina
V SCS 3 oblike; ITZ, RM, DO - 2, 3, 6 skl. so enaki. Danes le I-T, D-O, ostale so prevzete iz mn. V nar. je slabo ohr. Popolna pluralizacija v Istri.
Množina
Imenovalnik: v večini nar. -i/-je. Malo je sam, ki bi imeli -je in bi pomenili živo bitje (golobje, bratje). V nar. se pod. z -ov (vetrovje). Posebnosti v nar.
Rodilnik: v SCS je brez končnice, danes metatonija. Sam. m. sp. prevzamejo u-jevsko skl. -ov se premenjuje z -of in -uf v PNS.
Dajalnik: 2 končnici: -om/-em (trda in mehka). V nar. -am, ki je bila knjižna norma do novih oblik.
Tožilnik: v SKJ končnica -e.
Zvalnik/vokativ se posploši.
Mestnik: -eh iz jata (trda), -ih (mehka). SKJ pozna obe, prevladuje -ih, v nar. -ah, v Prekmurju -aj.
Orodnik: v SKJ končnica -i. -ami (centralno: bratami), -emi (Dolejnjska), -imi (NNS).
Samostalniki ženskega spola
Glavne spr.: Rodilnik: ima -i končnico ali trdi y, refleks za j. Daj., mest. sta enaka, imata jatovsko končnico -e/-ej. Tož. ima refleks ?, lahko se izgubi. Vokativ se izg. Orod. ženoj?>oon>on>o z ženo KJ, -oj je sekundarni.
Mehle in trde skl.
1. prevladajo konč. mehkih osn. (duša, duše).
2. na spr. vpliva nagl./nenagl. končnic.
3. veliko več analogij kot pri m. sp.
Ednina
Imenovalnik: ima k. -a (nar. -e, če imajo preglas za palatal. sogl., -o v Prekmurju).
Rodilnik: k. -e. Kjer nosnik ne razpade, dobimo -a. Bela Krajina -i (razlaga se kot ę)
Dajalnik: 2 refleksa: -i iz mehkih osn. (KNS, PNS), ? iz trdih osn. (PRNS, GNS).
Tožilnik: le redukcija končnega o v a (akanje). o>| (Savinjska - MVR), o>u (ukanje, Beneška Slo., Kras - popolna MVR). Govori z zatezujočim izg. spreminjajo monoftong v diftong -úo
Mestnik = dajalnik.
Orodnik: se razv. kot tož. Izjema je ŠNS (-oj, ženoj), Dravska + Savinjska dol. (monoftongizacija a>i), Bela Krajina (-om, z Mickom), Haloze (-on, z ženon).
Množina
Imenovalnik: iste premene kot v rod. ed. V V SLO ę>|??; na Z nosnik v a, kjer imajo konč. nagl. tip: ę>an>a.
Rodilnik: večinoma brez končnic, laho se pojavi -a v premičnem nagl. tipu. (vôda>vodá), nenagl. -i v Ben. Slo (kozi), -é v obsočju, Benečija, -aú DNS, Ribnica.
Dajalnik: -am pogovorno; -em DNS, NTNS, -om S Pohorje, S Notr., -an PNS, -im Savinjska.
Tožilnik = im. ali rod. (živost, neživost).
Mestnik: -ah pogovorno, Obsočje; -eh DNS, PRNS, NTNS; -ih Trojane; -a/aj, po onemitvi se h zamenja z /j -Prekmurje.
Orodnik: -ami večinoma; -am Savinjska; -emi, kjer je -eh DNS, NTNS, PRNS; -im| ostanek SCS, Rož; -mi redukcija spredaj - nom>am.
Dvojina
2 končnici: -i iz mehke, -? iz trde. v SV Slo. je ? zelo ohr. Lahko je vplival na pluralizacijo sam. m. sp.
Posebnosti: 1. prsi, duri > feminizacija vdira; 2. ohr. stare -ujevske skl. (bukev, kletev), ki začno sovpadati z a-jevsko žensko >ohranila je tož. in rod. mn., v SKJ prevlada a- skl. 3. PNS popolnoma ohr. i-jevsko skl. (tikva-tikev). 4. ženska u-jevska se zlije z a-jevsko. Enako se zgodi v 5. skl (mati, hči), ki se zlije z a-jevsko. Nekaj je križanja v nar. med I. in II. ž. skl., veliko prehaja u>a. Rod. i-jevske skl.je v KJ nagl. ali nenagl. V nar. je lahko nepremični nagl. tip. (kóst, kósti).
Samostalniki srednjega spola
Imajo trde in mehke skl., sogl. in samogl. osnove, prevlada trda o-jevska. ki se dobro prekriva z m. o-jevsko.
V KJ ohr. 3 št., najbolje edninski sam. Poznajo 2 skl.: 1. delna vokalna red. o>u>|>? pride do maskulinizacije (pivo>piv - GNS, DNS, RNS, ŠNS), ki je ml. jezik. pojav. 2. kjer je akanje v nenagl. zl. > feminizacije nevtrum. (ŠNS, RNS) > ena jajca o>a. V mn. nevtrum popolnoma izg. v ŠNS.
Soglasniške osnove
1. sam, ki se konč. na -ę, imajo zdaj -e (tele, pleme), če se koren končuje na -m, se osn. pod. z -n (ime, imena).
2. pod. s -t pri tistih sam., ki označujejo mlada bitja. KJ pod. obl. ohrani, ostajajo pa tudi nepod. (nebo>nebesa>neba).
3. o>a - ŠNS (dreva>dreve).
4. Nar., ki ne poznajo sam. sr. sp. v mn., bes. pod. z -n- in -t-, v mn. maskulinizacija (tele, teletje).
Maskulinizacija nevter
Redukcija o>|>? (J del Roža, Obisrko, Podjuna, večji del Slo.).
Feminizacija nevter
Vuzenica, Sl. Gradec, Kozjak Pohorje, Ptuj, Ormož, Goričko.
Pluralia tantum
jetra, pljuča, nebesa, vrata - v teh so dialekti izvedli akanje končnic -om/-am.
Zaimki
Sam. os. zaim.
5 skupnih značilnosti v slov. jezikih.
a) im. os. se loči od neim. (jaz, mene)
b) nagl. in nenagl. oblike: (naslonke so posebnost v rod., daj., tož.: mene>me)
c) v tož. imajo navezno obliko. name, nate
d) za 1. os. ed. zaim.ne odraža spola
e) za vse 3 zaim. v razl. št. imamo različne osn. (jaz, midva, mi)
f) za 3. os. os. zaim. Slovani prvotno niso imeli.
V nar. se zaim. razv. po svoje.
1. os.
Jaz iz SCS az?+protet. j. DNS, GNS, PRNS, JŠNS: jast, jest, jazt; PNS: jez/d'jez, ges; Bela Krajina: ja.
Slovenski razvoj: 1. rod. se prenese v tož. m?>mene. Kratka oblika tož. izgublja osn. funkcijo, prične se uporabljati kot naslonka -me. 2. V daj. in mest. končnica - i iz ž. skl. Jatovska -e ohr. v Reziji,Rožu, Podjuni. 3. or. ed. ima na J SLO 2 možna razvoja: z menoj, z mano - obe v KJ. Na Goričkem in Rožanskem pride do oksitoneze - nagl. se prenese na zadnji zlog (z menó).
2. os.
od rod. dalje skl. kot sebe. Razvija se vzporedno z jaz (ti, tebe, teb?, tę, teboj?). V dv. sta se slova. v?, va izgubila.Na njunem mestu množ. obl. vidve, vidva.
3. os.
Razvije se iz kaz. zaim. IDE ni imela os. zaim. za 3. os. ed., kasneje prevzame obliko kaz. zaim. -on?. Posebnost te skl. je rod. im mest. končnica -jej.
Množina
Za 3. os. se lahko dod. predl., ki se niso konč. na samogl. K?u, V?u, S?u. Po onemitvi polgl. > mehčani n: k?n>jemu>k njemu, kasneje še onemitev k, pojavi se današnja zveza (on, njega, njemu). V dial. nastale spr.: madva, miva, mija, naj, naji.
Dvojina
Je slo. posebnost. SCS obliki v?/va izgineta, v ml. razv. mn. obl., ki ji dod. št. dva (midva).
Kazalni zaimki
V SCS 2 obliki: t? ta to (trda), s6 si se (mehka). KJ ohrani trdo. Kaz. zaim. m. sp. ta v nar. dož. spr.: ŠNS - toti, Dravska d. - t|ti, KNS - štekanje -šti, PNS -eti. Kaz.zaim. so še: tak, tolik, tisti, ki se skoraj niso spreminjali. Pojavi se še nar. obl.: ovi, ova.
Vprašalni zaimek
Za človeško os. se izh. T zamenja z D (kdo/živo/ - k?to; kaj/neživo/ - č6to). Etimološko pravilo: za spr. po člov. se je izh. k?to spremenil v kdo (t>d). Rod. ed. -a končnica prevzeta iz imenske skl.
Pridevniški vprašalni zaimek
k?j6>koji - pogosto v panonskem prostoru. Pod vpl. kaz. z. nastane kateri (k?teri>kateri). Ki = rotacizem (i+že>k+iže>ire).
Oziralni zaimek
k+i+že>členica>ki. Rotacizem (VžV>VrV). Narečja: r se je ponekod ohr., rezultat v KJ je ki (kdo+že>kdor; kar+že>kar = čigar). Oz. zaim. za kakovost: kakršen.
Drugi zaimki
Nastali iz primarnih zaimkov.
1. nedoločni: ne+kdo
2. nikalni: ni+k6t+ože>niktože>nikče>nihče. nobeden nastal iz obeden.
3. mnogostni: mnogo+k6to/marsigdo/malokdo
4. celostni ali totalni: vsakdo
Pridevnik
Zložena prid. skl.
Imenska in zaimenska sta se križali, zaimenske bes. (on) lahko nadomeščajo imenske (oče, sin). Noben človek>nihče.Jezik teži k poenostavitvam, zato pride do kontrakcij (novaego>novaago>novago). Oblike so se pričele spreminjati v 2 smereh, nekatere oblike dvakrat ponovijo en element (dobri-jeje). Po analogiji takšen j opustijo (dobr?jejo>dobr?j?). v SCS so nekatere oblike dolge, KJ jih skrči (dobr?j6>dobri). Pridevniki lahko imajo: 1. dol. in nedol. obliko; 2. samo dol.; 3. samo nedol.
Slovenski razvoj: rod. ed.: v nar sta lahko 2 končnici: -ega (manj pogosta), -iga (starejša, naklonjen ji je Škrabec)
Razlaga -iga
Škrabec: -i iz nenagl. ?, Oblak: -i v rod. prevzet iz im. Škrabec o tem iše že v progr. novomeške gimn 1870, hotel je določiti izg. normo glasov. Upošteval je tradicijo zapisovanja do 16. st., narečne odraze za posamezne glasove, zgod.-primerjalni vidik. Opiral se je na ribniški govor. Vpr. se loti kronološko in razvojno. BS končnice -ega -emu -em naj bi se razv. po kontrakciji iz -a-jego, -u-jemu, -e-jem?. Kot dokaz za sovpad ?¨ in e¨ navaja mehkostno premeno mehkonebnikov (velicega, velikega). Temu Oblak nasprotuje, pravi, da so te oblike drugotne in so se analogno razvil eiz skl., kjer so ostali pogoji za palatalizacijo.
Razlaga -ega
V BS kontrakcija za sr. sp. (večnoje>večn?), je posledica težnje po poenostavljanju, da se izogne zloženim skl. V KJ v 18. st. imamo prve reflekse za -ega.
Razlaga -oga
a) gre za kajkavizem. b) v PNS je oblika ta - toga ohranjena, ta prostor je bil arhaičen. Zato zaim. sk. vpliva na prid. obliko -ogo, se posploši trda zaim. skl.
Stopnjevanje pridevnika
IDE imela 2 stopnji, presežnik je kasnejši pojav. 1. naj+primernik; nar+primernik (narečno, na V še -ta-). 2. opisno stopnjevanje (barve, del., ki ne ločijo dol. in nedol. obl.). Elativ = dvostopenjsko stopnjevanje (lep-prelep). Lahko stopnjujemo tudi s prislovi ali kako drugače.
Števniki
Števka = črka, pisno znamenje za število; številka = znak za število, zapisujemo s števkami; število = splošen izraz za količino. Pohlin 1. uvede strok. izraz rajtati = šteti, Slomšek: računanje.
Števila 0-4 = ž. sp., 4... izgubijo spol in številskost.
Glavni števniki
en/eden je nastal iz enin?>jedin?. V SCS se skl. po vzorcu t6 ta to, danes ima nepr. nagl. tip, skl. se kot prid. (narečja: KNS: edn/adn; PSN: ednoga; Rezija: dnoha).
dve iz d?va/d?ve, skl se kot en, pojavi se pluralizacija pri rod. in daj., totalni zaimek nam. dvoj. oba
tri/trije iz tr6je (j iz j6+i>ij). V KJ se prenesejo končnice prid. skl. iz št. dve.
štiri iz četyre (čt>št), skl. se po prid. skl.
pet/deset + ostali števniki: od 5-10 enaka fleksija, osn. korenski el. ohr. kot v IDE, glavne spr. so v končniškem zlogu.
deset iz desęnte; je tvoril številk od 11-19 (jedin na desęnte), od 10 dalje so števniki že sklopi. s?to, tysaušta.
Vrstilni števniki
prvi, drugi tretji iz p6rv?, v?tor?, tret6j6j6. Od 10 dalje se tvorijo na 2 nač.: 1. dol. obl. (-i) + na desęnte.
Glagol
Spreganje = spremembe, ki nastanejo s pomočjo posebnih končnic.
Glagolske oblike
1. osebne gl. obl. izražajo osebo, čas, način. Tvorba: koren+verbalna personalno konč. = verbum infinitum.
2. glagolski substantivi/adjektivi + končnica. neos. gl. obl. opisujemo, delamo čase in naklone. Fleksija je deklinacija
3. primarni glagoli: (prezent, imp., optativ, konj., imperfekt).
4. glagoli, ki tvorijo prid. iz sam. a) denominativi (dar, darovati), b) deverbativi (zelen, zeleneti). Korenskih razlik ne poznamo = vzrok za obstoj 2 gl. kategorij: 1. koren in deblo se spreminjata, 2. koren in deblo se ne spreminjata
Zgodovina
Klasificira jih Dobrovsky, deli jih po nedol. osnovah, te pa glede na glag. prip. na 6 vrst. Toporišič glagol deli na sed. in nedol. osnovo. V IDE je bil čas izražen s fkeksijo, prvotno je imel 3 čase: aorist (enostavno in trenutno dejanje, v psl in SCS pomeni preteklost.), prezent (trajajoče dejanje, iz prvotne osnove tvorimo sed. pov. nakl., velelnik, pog., želelnik), perfekt (izraža v sed. dovršeno dejanje, dejanja iz preteklosti, ki imajo posledice v sed.). Imperfekt (v preteklosti trajajoče dejanje. Aorist izraža dovršena dejanja, ko pa je imp. pričel tudi to pomeniti, se je aorist izoblikoval v pretekli dovršni čas.).
Naklon/modus
razmerje govorečega do glag. dejanja. Indikativ dejanje potrjuje (govorim), relativ: za potek dejanja se točno ne ve (mislim, da govorim), optativ izraža možnost ali željo, da se dejanje izvrši.
Način/genus verbi
aktiv, pasiv (prajezikovna oblika, križanje aktiva in medija, izraža refleksivnost), medij (umivam se).
Prehodnost
Če glag. dejanje koga/kaj prizadeva.
Glagolski vid
1. o njem govori Kopitar. Izraža, ali imamo v mislih dejanje v njegovem poteku, nastopu ali dovršitvi.
Glagol delimo na: dovršni (trenutni - sesti, ingresivni -zaspati, finitivni - povoziti) in nedov (durativni, interativni). (oblike so se ustvarile po analogiji.).
Glagolske vrste
I. izkorenski gl. perfektivni (ležem)
II. durativni (giniti), perfektivni (dvigniti)
III. durativni (ležati)
IV. durativni (hvaliti), iterativni (vpiti)
V. iterativni (rekati)
Tvorba dobršnikov
1. s predponami (jem/pojem)
2. ko je dobil nazalni infiks (voziti/povoziti)
Tvorba nedovršnikov
Sprememba gl. osn, ki se razširi s formativom -a (pasti/padati).
Od imperfektivnih se na de perf. iterativov.
Stalno perfektivni: črhniti, okrevati.
glag. z dvojnim aspektom (novejšega izvora - deklamirati, protestirati).
Samo nedov. so: sedeti, ležati
ZA PRAVILEN OGLED DOKUMENTA POTREBUJETE FONTE, KI JIH DOBITE NA WWW.SLO.SLOHOST.NET
Error
Glas L
Palatalni L'
Trdi Ł
Razvoj L
Razvoj Ł
Pojav L-kanja
Razvoj srednjega L
Razvoj palatalnega L'
Razlike med deležji in deležniki
Deležniki/participi
Infinitiv
Imperativ
Aorist
Imperfekt
Kondicional
Supin (namenilnik)
Klasifikacija glagola
Prezent v slovenščini
Zložene glagolske oblike
Nezložene glag. obl.
Razvoj M, N, N'
Razvoj glasu R
Razvoj P in B
Razvoj T in D
Razvoj K, G, H
Razvoj V in F
Razvoj J
Razvoj sklopov ŠT', ŽD'
Razvoj C Z S Č Š Ž
Samostalnik
Samostalniki moškega spola
Samostalniki ženskega spola
Samostalniki srednjega spola
Zaimki
Kazalni zaimki
Vprašalni zaimek
Oziralni zaimek
Drugi zaimki
Pridevnik
Števniki
Glagol
Glagolske vrste
Tvorba dobršnikov
Tvorba nedovršnikov
Podpirajte našo spletno stran, da bo živela še naprej in si oglejte z klikom eno
od reklamnih povezav,
ki vas zanima med naslednjo izbiro |
|
|
|
|
